Več sto enkratnih pirhov

Invalidke severovzhodne Slovenije so izdelovale enkratne pisanice.
Tedenska delavnica "pridelala" več sto enkratnih pirhov.
Vodstvo Zveze delovnih invalidov Slovenije (ZDIS) je tudi letošnjo pomlad za svoje članstvo po vsej državi, pripravilo nekatere ustvarjalne delavnice in terapevtske skupine. In med njimi sta bili tudi dve tedenski delavnici, ki sta potekali v ťDomu zdravja ZDISŤ v Radencih.

Poleg ustvarjalne delavnice ťObrezovanje drevjaŤ, katero sta vodila Franc Meglič in Marko Šterbal, pa je še posebno pozornost pritegnila ustvarjalna delavnica ťIzdelovanje pisanicŤ, katera je potekala pod mentorstvom Marte Bregar, nekdanje dolgoletne predsednice
Medobčinskega društva invalidov (MDI) Gornja Radgona. To pravzaprav niti ne preseneča, saj gre za velikonočni čas, ko se tudi številne invalidke želijo naučiti barvanja, slikanja in okraševanja pirhov, svoje znanje pa hkrati želijo prenašati tudi na druge. In pri Marti Bregar so se številne invalidke in tudi invalidi s Koroške, Štajerske in Pomurja, imele kaj naučiti. Približno deset invalidk, predvsem iz najbolj oddaljene Koroške, je celo teden dni bivalo v ťDomu ZDIS) v Radencih, dnevno pa so se jim pridružili tudi invalidke in invalidi iz bližnjih krajev, torej iz Štajerske in Pomurja. Vsi udeleženci, katere so vmes obiskali tudi podpredsednik ZDIS Alojz Cifer, predsednik MDI Gornja Radgona Branko Habjanič, predsednica radgonskega aktiva MDI Hedvika Weinger in še kdo, pa so v tednu dni izdelali dejansko veliko pisanic, ki so prava paša za oči, ter obliž dušo in srce. Vsi udeleženci so se dejansko veliko naučili in bodo svoje znanje sedaj lahko, v domačem okolju, prenašali tudi na druge.

O sami delavnici in o pisanicah sploh smo se pogovarjali z Marto Bregar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni, sicer upokojeno uslužbenko Carinarnice Murska Sobota, ki zagotovo ima posebej zanimiv konjiček. Kot dolgoletna predsednica MDI Gornja Radgona, ki v občinah Radgona, Radenci in Sveti Jurij šteje nad 1000 članic in članov, in tudi sedaj ko to več ni, ter kot vodja župnijske karitas Gornja Radgona, ima Marta polne roke družbeno koristnega dela. Kljub temu pa se posveča tudi številnim drugim dejavnostim. In ena osrednjih že nekaj zadnjih pomladi je slikanje, barvanje in sploh okraševanje velikonočnih pirhov ali pisank, kot pravijo nekateri na tem območju. Za ta zanimivi konjiček, ki niti ni tako poceni, kajti potrebno je vložiti kar nekaj sredstev in potem še več dela, da se dobi lep pirh, jo je navdušila sestra Neža Romih iz Peker pri Mariboru, ki je že nekoč vodila tudi tečaj ťuniverze za tretjo življenjsko obdobjeŤ različnih tehnik barvanja. Marta se je malo bolj v tem opravilu aktivirala pred nekaj leti, ko je sama in s številnimi udeleženkami posebnih delavnic v Trstenjakovem domu v Gornji Radgoni, na sezono ťizdelalaŤ 800 do 1500 lepih pirhov. Večino teh je navadno podarila Medobčinskem društvu invalidov in karitasu, katere so potem prodali, denar pa koristno porabili v humanitarne namene.

ťGre za posebne plastične pirhe, katere potem okrašujem z različnimi motivi, in sicer z akrilnimi barvami. To so barve na vodni osnovi, ki se lepo primejo na plastiki. Izdelujem različne pirhe in eni so lahko narejeni v petih minutah, drugi pa spet zahtevajo tudi več kot pol ure, če gre za kakšen droben ali zahteven vzorček. Najraje rišem različne rožice, toda rišem tudi različne druge vzorčke. Poleg risanja na pirhe pa kvačkam tudi "oblekice" za pirhe, ki so tudi zelo lepe in zanimive. Vse to kar delam je namenjeno za dobrodelne namene, saj najprej vse prodamo potem pa razdelimo denar med invalide in karitas. Sama nisem nekakšna umetnica, vendar pa ob tem delu uživam in ne potrebujem nobenega zaslužka. Vem pa, da že material za en prih stane dobrih 100 tolarjevŤ, pravi skromna Marta Bregar. Sprva je tudi ona samo kvačkala, saj si ni zaupala, toda prepričala jo je sestra, ko je dejala, poskusi in boš videla, da bo šlo.

In je res šlo v kar smo se lahko sami prepričali, ko smo Marto, skupaj z ostalimi članicami invalidskih društev srečali v ťinvalidski hišiŤ v Radencih, kjer je nastal pravi mali slikarski atelje s številnimi enkratnimi pirhi, kateri so lahko kot okrasek obešeni ali postavljeni na mizi oz. kjerkoli drugje. Za vsak pirh pa je namenjen tudi ličen majhen okrasni trakec. Marta nam samo pove, da so se obiskovalke letošnjih delavnic odlično naučile, in da bo v prihodnjih letih, marsikje po severovzhodu Slovenije, vedno več enkratnih pisanic, pirhov, remnek…

Besedilo Oste Bakal