Tudi prleška tünka odslej s certifikatom

PETIM PRIDELOVALCEM CERTIFIKAT ZA PRLEŠKO TÜNKO
V želji, da bi zaščitili prepoznavno prleško kulinariko, kot so: ajdov krapec, prleška gibanica, prleška tünka…, so pridelovalci in poznavalci, že leta 2000, ustanovili Društvo za promocijo in zaščito prleških dobrot, čigav predsednik je Mirko Osterc.
Prva naloga društva je bila priprava dokumentacije za zaščito prleške tünke, ki je po posebnem procesu sestavljena iz svinjskega mesa in zaseke. „Prleška tünka je tradicionalno živilo, ki je geografsko in etnološko vezano na območje Prlekije, uvrščamo jo v zakladnico naših izvirnih jedi in je etnografsko izredno zanimiva in v življenjski vsakdan vpeta dediščina. Uvrščamo jo v kulinarične posebnosti, ki so se razvile in ohranile do danes, v domači in tudi industrijski proizvodnji“, pravi Frančka Lebarič iz omenjenega Društva za promocijo in zaščito prleških dobrot, ki dodaja, da so se za zaščito prleške tünke odločili, ker želijo zaščititi avtohtonost in prepoznavnost te specialitete pred morebitnimi potvorbami in zlorabami njenega imena. Po Lebaričevi, ima zaščita izdelka dva namena: pridelovalcem in predelovalcem daje možnost, da so glede na kakovost izdelka konkurenčni, potrošniku pa jamči, da dobi avtentičen in kakovosten izdelek.

Kot je sicer pokazala raziskava, je specifična tehnologija izdelave in poimenovanja tega izdelka na območju občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici, Križevci, Veržej, Ljutomer, Razkrižje in Ormož. Torej gre za območje, ki ima tradicijo v prašičereji, zato je to za ta del Slovenije iz gospodarskega vidika pomembno, da se obseg proizvodnje prleške tünke poveča do tržno zanimivih količin. Pomoč pri urejanju dokumentacije za zaščito izdelka je bila tudi knjiga uglednega primorskega etonologa in kulinarika, dr. Stanka Renčlja. Tünka je namreč doslej edini slovenski prehrambeni izdelek, za katerega je bila napisana knjiga. Prleški tünki je leta 2005 kmetijsko ministrstvo podelilo zaščito geografske označbe, v postopek certificiranja pa so se prijavili štirje proizvajalci: Mesna industrija Radgona (MIR) ter mesarije Hanžekovič iz Veržeja, Gomboc iz Šratovcev in Podplatnik iz Ormoža. Kasneje se je v presojo vključila tudi kmetija Vargazonovih s Cvena pri Ljutomeru. Vsi so uspešno prestali presojo članov društva, ki so opravili notranjo kontrolo, zunanjo pa so zaupali organizaciji Bureau Veritas.

„Prleška kulinarika je zakladnica izjemno zanimivih izdelkov. Društvo se bo morebiti odločalo še o nadaljnji zaščiti katerega od izdelkov. Prihodnost društva bo v prvi vrsti usmerjena v promocijo tega, kar smo zaščitili in certificirali. Prleška tünka je priložnost za mesnopredelovalno industrijo, predvsem zato, ker s certifikacijo ne izključujemo tistih, ki so malenkostno odstopili od čisto tradicionalne pridelave. Sama zaščita, če nima ekonomskega učinka, je brez pomena Tehnologija (osnovna surovina, priprava kosov mesa, skladiščenje mesa, razsoljevanje mesa, dimljenje in toplotna obdelava, priprava zaseke, zorenje mesa v zaseki, embaliranje) za prleško tünko mora biti usklajena“, meni član društva Slavko Petovar, predsednik društva Mirko Osterc pa je dodal, da se na podelitev certifikata že sedaj pripravljajo številne turistične kmetije s prleškega območja. Največji proizvajalec prleške tünke je MIR Radgona z dvajsetimi tonami letno, Mesarija Hanžekovič pripravi 6500 kilogramov, ostali proizvajalci pa približno 500 kilogramov tünke na leto. Dobitniki certifikatov so se dogovorili tudi za priporočeno ceno tega proizvoda: 2400 tolarjev za kilogram.

Meso iz tunke, ali kot nekateri temu pravijo prleški “pršut”, je gotovo specialiteta, na katero je slovenska kulinarika in gastronomija, še posebej v severovzhodni Sloveniji, lahko upravičeno ponosna. In kljub dejstvu, da je temu tako, je veliko takšnih, kateri niso na "čistem" kaj je to meso iz tünke, zaseka, zabel, tünka…, kako se vse to pripravi in podobno, vse to pa je opisano tudi v posebni knjigi, zajeto pa je tudi v elaboratu, ki so ga pripravili člani društva za promocijo in zaščito dobrot Prlekije. ťNa vse načine moramo prispevati k ohranjanju in oživitvi izdelovanja tradicionalnih mesnin in zato je potrebno predstaviti opis izdelovanja mesa iz tunke, kakšno je danes v navadi na kmetijah. Gre za etnografsko izdelovanje te pokrajinske posebnosti in prehranjevalnih navad v tem delu Slovenije. Mnoga spoznanja o tünki nam kažejo na veliko neposredno povezanost z naravo in na zakonitosti, ki jih kaže upoštevati tudi v bodoče. Postopki konzerviranja mesa so bili za preživetje ljudi že nekoč izrednega pomena. Izkušnje iz posebnih območij so se širile povsod tja, kjer so ljudje s svojo spretnostjo in prehranskimi navadami znali v drugačnih klimatskih pogojih ustvariti novo tehnološko različico. Tako je nastala široka paleta načinov priprave mesa za tünko, povezana z načini klanja, soljenja, prekajevanja in sušenja. Zanimivi so načini kurjenja in toplotne obdelave slanine in kosov mesa. Krušne peči so v kmečkih domovih tudi v tem primeru sestavni del tehnologije priprave hraneŤ, pravi o tej narodni posebnosti dr. Stanko Renčelj s Primorske, ki je pred časom napisal knjigo o mesu iz tünke.

Prleška tünka je tradicionalni izdelek, ki je geografsko in etnološko vezan na širšo regijsko pokrajino Prlekije. Je poltrajni izdelke, ki je proizveden po specifični tehnologiji, ki je v takšnem zaporedju tehnoloških posegov znana za širšo regijo Prlekije. Prleška tünka se tako še na pogled loči od podobnih izdelkov, kot so kibla, meso v zaseki, štajerska bunka, meso v masti ipd. Od omenjenih podobnih izdelkov se loči po senzoričnih lastnostih in ocenjevalnih kakovostnih parametrih. Zato prleško tünko uvrščamo v etnološke geografske kulinarične posebnosti, ki so se razvile in ohranile še danes tako v domači proizvodnji kot v industrijski proizvodnji. ťNjeno avtohtonost in prepoznavnost moramo ohraniti in jo zaščititi pred morebitnimi potvorbami in zlorabami njenega imena. Prleška tünka je z gastronomskega vidika zelo zanimiv izdelke tako za gostinsko ponudbo kot za industrijsko proizvodnjo in prodajo tako na širše geografsko področje, kot je avtohtono proizvodno področjeŤ, pravi predsednik društva Mirko Osterc, univ.dipl.ing.živ.tehn.

Na območju Slovenije je sicer prleška tünka poznana kot poltrajni prekajen, pečen in po termični obdelavi zoren izdelek v zaseki, ki se pripravlja po specifični tehnologiji na širšem območju Prlekije. Kmet je tünko na tem koncu Slovenije nekoč začel izdelovati predvsem zaradi ohranitve mesa preko toplega poletja. Po vaseh namreč takrat niso imeli hladilnikov ter se je ob kolinah postavilo vprašanje, na kakšen način ohraniti meso, katerega je kmet zelo skrbno, v časih splošnega pomanjkanja in revščine, tudi porabljal. Prišel je tako na čudovito idejo; Meso je pričel zlagati, ťtünkatiŤ v zmleto slanino, katero je poprej v kotlu segrel, jo delno stopil, nato solil in ohladil. Veliko leseno posodo v kateri je tako ťpacalŤ meso je imenoval tünka in prav ta izraz se je ohranil vse do danes. Trenutno je proizvodnja omenjenega izdelka majhna glede na obseg, katerega trg ponuja. Omenjeno je predvsem z vidika nepoznavanja tega izdelka širši množici, pa tudi zaradi prevladujočega slabega imena, ki ga izdelke nosi.

Tünke – posode, izdelujejo sodarji iz posebnega lesa. Najboljši je hrastov les, potem les hruške, češnje, trna, slive, bukve. Kot rečeno je najboljši hrastov les, ker je gost in manj vpija maščobo, ter je zato žarkost manjša. Omenjena tünka ima obliko čebra s prostornino 100 – 150 litrov, nekatere manj ali pa tudi več. V tünki shranjena zaseka in meso se ohranita leto in več. Vsebina tünke je bila zelo dragocena in je morala vzdržati čim dlje, zato so tünko pokrivali s pokrovi. Premožnejše kmetije so pripravile dve pa do pet na leto. V novejšem času se na kmetijah vse bolj uveljavlja emajlirana posoda. Ta je manjša, 30 – 40 litrov ter se zato lažje čisti in pospravlja. Zlaganje mesa v tünko je posebno opravilo. Vsak kos mesa dobro zatlačijo v zaseko. Na prvem mestu je varčnost, zato boljše kose mesa vedno na kmetijah položijo na dno posode. Na vrh pa zložijo manjše, bolj mastne in manj kakovostne kose. Gospodinje izredno pazijo, da se kosi mesa med seboj ne dotikajo. Tünke shranjujejo v temnem, hladnem, primerno vlažnem in čistem prostoru – kamrah, špajzah, kleteh ipd. Mesa iz prleške tünke se ni jedlo vsak dan, tudi ne za vsak praznik ali vsako nedeljo. Meso so hranili za težka dela; kopanje v vinogradu, ob sajenju krompirja, okopavanju, ob košnji in žetvi… Jed je zelo pripravna za hitro postrežbo ob vsakem času. Z njo so na kmetijah zelo radi postregli gostom, ki teh dobrot niso imeli sami doma. V zdajšnjem času predstavlja prleška tunka predvsem posebnost, kot darilo poslovnim partnerjem, prijateljem, znancem ali pa kulinarično posebnost ob večjih praznikih (Božič, Novo leto). Sezona prleške tunke se začne v času dozoretja paradižnika in se nadaljuje vse do naslednje spomladi. Tradicionalna jed je še danes na področju Prlekije kos črnega kruha namazan z zaseko, obloženega z rezino mesa iz tunke, na katerega je dodana rezina paradižnika in čebule.

Zaseka je pridobljena s toplotno obdelavo nedimljene trde hrbtne slanine, ki se na to melje in začini. Po pripravi mesa in zaseke se ti dve komponenti združita in skupaj dozorevata. Po dozoritvi izdelek imenujemo prleška tünka. Meso je v dozorelem izdelku na prerezu svetle rožnate barve, sočno, mehko. Zaseka je smetanosto bele barve, delci so velikosti riža in je primerno mazava s tipičnim vonjem in okusom. Izdelek ima na koncu vse cenjene in iskane gastronomske lastnosti in dejansko sodi med edinstvene izdelke v prvem kakovostnem razredu.

Certifikat za prleško tünko so si pridobili MIR iz Gornje Radgone, Mesarija Hanžekovič iz Veržeja, Mesarija Gomboc iz Šratovcev, Mesarija Podplatnik iz Ormoža ter kmetija Vargazon s Cvena

Besedilo in foto: Oste Bakal