Radgončani so proslavili jubilej imena penina

„ŠAMPANJSKA ELITA“ V RADGONSKI KLETI
Kakšnih 50 gostov iz cele države, ki so prišli na „nepozabni vinski večer“ v Gornjo Radgono, so razvajali s peninami iz Radgonskih goric, in kulinaričnimi dobrotami iz „Rajhove kašče“.

Letos mineva okroglih 30 let od ponovne omembe besede ťpeninaŤ v slovenskem jeziku. Leta 1852 je namreč Radgončan, po imenu Alojz Klenošek, poslal na trg prvo penino „izdelano“ po klasični francoski šampanjski metodi. Ime penine se je potem ohranilo do leta 1882, potem pa so zaradi germanskih vplivov začeli zanjo uporabljati druge izraze. Pred natanko 30 leti, torej leta 1977, pa so v Radgonskih goricah ponovno oživili izraz ťpeninaŤ in ga vpeljali v slovensko izrazoslovje. In prav v podjetju Radgonske gorice d. d., kjer že 155 let nadaljujejo Klenoškovo šampanjsko tradicijo, in ki so največji pridelovalec penin v Sloveniji, so tako želeli posebej obeležiti ta nadvse pomemben jubilej. Skupaj s strokovno revijo Vino, so namreč pripravile Radgonske gorice d. d., kot poudarjajo, nepozaben vinski večer.

Ta je veljal samo za izbrane in povabljene goste, v degustacijski kleti Radgonskih goric d. d. na Jurkovičevi 5 v Gornji Radgoni, pa je na enkratno prireditev prišlo nad 50 gostov, vinoljubcev, vinskih strokovnjakov, trgovcev, gospodarstvenikov, politikov in drugih od blizu in daleč, na čelu z uglednima vinskima strokovnjakoma prof. dr. Slavico Šikovec in prof. dr. Mojmirom Wondro. Že pred „zasedanjem“ v degustacijski kleti, so se vsi prisotni sprehodili po vseh najboljših kleteh (pod slapom, pod rimskim kamnom in pod skalo), kjer so dejansko imeli kaj videti, doživeti in poskusiti. Potem pa, ob strokovnem komentarju mojstra viteza penin Alojza Filipiča, še pred dobrim letom glavnega enologa Radgonski goric, ki je tudi najbolj zaslužen, da so pred tridesetimi leti znova začeli uporabljati ime penina, so ugledni gostje uživali v peninah, ki jih radgonski peničarji odprejo samo ob posebnih priložnostih.

Spoznali so bogato in zanimivo paleto najboljših penin, od arhivske iz let 1977 in 1979, do šampionske letnika 1984 ter Zlate radgonske penine letnika 1994, ki je na mnogih domačih in mednarodnih ocenjevanjih prejela kopico najvišjih priznanj. Vsekakor, ob vrhunskih peninah, so radgonski vinogradniki, skupaj z idejnim vodjo akcije „nepozabni vinski večer“, ki naj bi postala tradicionalna, uradnikom revije Vino Jožetom Rozmanom in gostincem Rajhom, svoje goste razvajali tudi z izbranimi kulinaričnimi specialitetami in poskrbeli za dodatno mero sproščenosti in zabave, za predvsem poskrbel igralec Boris Ostan.

„Razumevanje in s tem odnos do penin se pri nas spreminjata. V Franciji ti po navadi ob 9. uri zjutraj ponudijo penino. Zdaj že tudi prti nas in in marsikje v lokalnih dobite penino na kozarec. Vinska klet mora biti kot krojač. Če pride k njemu naročnik in si zaželi nenavadno obleko, mu jo mora ukrojiti, kajne? Na take želje moraš biti pripravljen. Zato smo enkrat delali sauvignon v bariku. Nekateri delajo traminec v bariku. To je pa zame preveč, to je kot državni udar. Naše kleti "pod skalo", "pod rimskim kamnom" in "pod slapom" obišče letno okrog 15 tisoč ljudi. V kleti Pod slapom so tudi poroke in te držijo, saj ni vesti, da bi se kdo od tu poročenih ločil, pa čeprav gre za nekdanjo ledenico, ki so jo obnovili leta 1997. Takrat je minilo 145 let, odkar so v Gornji Radgoni začeli pripravljati penine po klasični francoski metodi, zato so med obnovo vzidali 145 steklenic Zlate radgonske penine letnika 1993. Nekoč, bog vedi kdaj in za koga, bo to še zelo zanimivo. Ali pa bodo za vse čase ostale nedotaknjene“, je nekaj zanimivih misli viteza šampanjca in avtorja penine Alojza Filipiča, ki je leta 1996 bil na Dunaju sprejet v šampanjski viteški red L ordre des coteaux de Champagne s sedežem v francoskem Reimsu.

Sam si v čast šteje, da je sredi sedemdesetih let pomembno prispeval k uveljavitvi imena penina za slovenski šampanjec. Kot ocenjevalec je sodeloval v mnogih mednarodnih komisijah od Ljubljane do Montreala, Pretorie in Lime. Zdaj je uradno upokojen, ampak ne miruje. V klet Radgonskih goric še vedno rad pride. Mladi, ki tam nadaljujejo njegovo delo, ga večkrat pokličejo za nasvet. Z njimi in svojimi bogatimi izkušnjami ne skopari. Mirno in preudarno, brez ljubosumja jih deli naprej. Govori premišljeno, brez velikih besed, sedanjost prepleta s spomini, doživetji. Torej viteško od glave do pete!

V sedemdesetih letih, ko je zbolel takrat glavni enolog Martin Medvešček, in je to funkcijo prevzel Alojz Filipič, so v takratnem Radgonskem kombinatu imeli šest težko izgovorljivih imen za peneča vina (Cuvee reservee, Duc de Slovenie, Radgona cuvee, Excellant cuvee, Cremant rose in Radgona muškat), in je bilo potrebno spremeniti ime. „V zagrebškem Badelu so rekli, tega se ne da izgovarjati, to se ne bo prodajalo. Enkrat je prišel celo dopis "Šaljite odmah 10 kutija Curve reservee". Zato so Zagrebčani predlagali Zlati in Srebrni radgonski pjenušac, prvega za klasično šampanjsko metodo, drugega za tankovsko. Potem mi je Radgončan Milko Kranjc prinesel članek iz Bleiweisovih Novic, ki so 10. decembra, leta 1853, na prvi strani pisale o štajerski penini Kleinošekovi. In tako sta takrat, leta 1977, nastali imeni Zlata in Srebrna radgonska penina“, se spomina novega krsta penin, vitez Alojz Filipič, ki je pri izdelavi penin sledil predhodniku Medveščku, ki je osnovno vino za penine uporabljal chardonnay. Poskušal je Filipič tudi z drugimi sortami (kerner, sauvignon, laški in renski rizling, šipon…), a je vedno prišel do zaključka, da je chardonnay najbolj primeren za bele penine, za rose pa modri pinot.
Besedilo: Oste Bakal

KAJ SO JEDLI IN PILI?
Gostinci iz znanega prekmurskega gostišča Rajh iz Bakovcev (tudi sam lastnik Ignac Rajh je vinski vitez op. a., ki je na prireditev prinesel svojo arhivsko penino „Radgona“ iz leta 1965) so v petih vhodih ponudili kar 13 dobrot, vsakokrat pa so se jedi morale prilegati takrat ponujenim peninam. Tako so k chardonnayu, letnik 2006 (osnovno vino za penine) ter zlati radgonski penini, letnik 2003 – sans dosage, in zlati radgonski penini, letnik 2002 – ekstra suho, ponudili: peno prekajene postrvi v maslenih pastetkah; domači ajdov kruh z mlado skuto in bučnimi semeni ter črni kruh s tünko in hrenom. K peninam iz devetdesetih let, zlati radgonski penini, letnik 1999 – ekstra suho, in zlati radgonski penini, letnik 1994 – suho, do ponudili ocvrte mesne kroglice z omako in beli kruh z gorgonzolo. Peninam iz osemdesetih let (zlata radgonska penina, letnik 1986 – suho; zlata radgonska penina, letnik 1984 – suho ter zlata radgonska penina, letnik 1981 – suho) so ponudili: beluši ovite v ploščo iz pancete, ocvrte beluši ter porovo pito z mesom. K vinom iz sedemdesetih let (zlata radgonska penina, letnik 1979 – suho, in zlata radgonska penina, letnik 1977 – polsuho) pa so prisotne goste razvajali z: mariniranimi piščančjimi bedrci od perutničk, pečeno ajdovo in proseno kašo z zelenjavo, prekmursko gibanico ter „čarno“ sladico iz prave čokolade…

Ob tem se je zlatim radgonskim peninam, starim med štiri in 30 let, odlično prilegel tudi sir ter sveže jagode.

Radgonske gorice d.d. želijo biti „hiša penin“ in zadržati trg
PONOSNI SO NA SVOJE PENINE, RANINO, TRAMINEC, JANŽEVEC…

Kot je znano je vodenje gostitelja „nepozabnega večera vina“, torej enega uspešnejših podjetij v Pomurju, družbe Radgonske gorice, d. d., ki je v večinski lasti Celjskih mesnin, potem ko je dolgoletni direktor Franc Škrobar odšel v pokoj, novembra lani prevzel Borut Cvetkovič. Mladi ekonomist Cvetkovič je pred leti že bil zaposlen v Radgonskih goricah, a se je nato poizkusil kot vodja izvoza v Mesni industriji Radgona, po spremenjeni lastniški strukturi Radgonskih goric pa je postal direktor. Sam je z veseljem pozdravil ugledne goste, katerih si v svojih kleteh želi vedno veliko. V družbi so ponosni na svoje paradne „izdelke“ kot so zlata in srebrna radgonska penina, traminec s črno etiketo, radgonska ranina, janževec ipd.

Družba Radgonske gorice d.d. sicer, z nekaj nad 120 zaposlenimi, obdeluje 277 hektarjev vinogradov in 72 hektarjev sadovnjakov, razpolaga pa s kletjo, ki sprejme skoraj 4,3 milijona litrov vina. Z zadnjo letino so zadovoljni, le da je količinsko nekoliko slabša, predvsem zaradi napada rumenice, ki je pestila veliko vinarjev. „Zaradi rumenice smo morali posekati osem hektarjev vinogradov in jih zasaditi na novo. Ta tempo rumenice se bo verjetno še nadaljeval, saj zaenkrat ni učinkovite možnosti za ustavitev te bolezni“, pravi Cvetkovič, ki je izrazil zadovoljstvo nad prodajo vin in predvsem penin ob koncu lanskega leta. V novembru in decembru namreč prodajo kar dobrih 50 odstotkov vsega prodanega vina. Čeprav je konkurence vedno več, na slovenski trg se selijo vina iz francoske Šampanje, v Radgonskih goricah d.d. združujejo cenovno in kakovostno politiko: „V prihodnje bi radi postali hiša penin, tako da se bomo bolj osredotočili na penine. Zadržati želimo to tržno nišo v odstotku, kot ga imamo, to je približno 55-odstotni tržni delež penin v Sloveniji. Konkurenci bomo morali kljubovati. Prepričan sem, da imamo določene prednosti, s katerimi bomo obdržali stil in navade slovenskega potrošnika, ki je še vedno naklonjen našim peninam. Želeli pa bi razvijati tudi nekaj novega, ampak zaenkrat je še prezgodaj, da bi govorili o tem“, pravi Cvetkovič, ki še dodaja, da so poslovno leto 2006 sklenili pozitivno, in da je „podjetje je v dobrem stanju, to pa še ne pomeni, da so izrabljene vse notranje rezerve“.
Sicer pa obdelovalnih površin ne nameravajo zmanjševati, mogoče le tisto, kar bodo zaradi denacionalizacije morali vrniti. V prihodnosti naj bi še nekoliko zmanjšali število zaposlenih, in sicer zaradi odhoda zaposlenih v pokoj pa tudi zaradi notranje reorganizacije.
Besedilo: Oste Bakal