V Slovenskih goricah, Prekmurju in Prlekiji je trgatev že od nekoč pravi praznik

GOSPODAR V VSAKEM TRENUTKU MORA VEDETI, KOLIKO GROZDJA JE V KLETI
Spet se čedalje bolj vračajo stari običaji in navade za čas trgatve;Pri podjetniku Firštu je trgalo skoraj 100 ljudi, ki so pojedli več 10 kilogramov hrane in popili nad 100 litrov vina in še enkrat več drugih pijač.

Konec tedna, predzadnji v letošnjem septembru, nekoliko prej kot običajno, se je v veliki večini tudi v vinorodni deželi Podravje, končala trgatev vinskega letnika 2007. In poleg tradicionalnih kolin, ki je na kmetijah v severovzhodnem delu Slovenije, praktično celodnevni družinski praznik, je trgatev gotovo najpomembnejši "kmečki praznik" na območju Slovenskih goric, Prlekije in Prekmurju. Ohranilo se je namreč mnenja, da ťgospodar velja toliko, kolikor ga v klet pospraviŤ, in zato vsak vinogradnik, ki da kaj nase, skuša delati skozi vse leto tako, da bi letina bila kar se da uspešna.

In vrhunec celoletnega truda prihaja v teh jesenskih dneh, ko je potrebno pridelek v vinogradu pospraviti v klet. Zaradi tega se vinogradniki še posebej skrbno pripravljajo za trgatev, v tem času pa ima bistveno več dela vinogradnikova gospodinja, kajti že od nekoč veljajo v omenjenem delu države ťpravilaŤ, kaj je vse treba pripraviti in ponuditi beračem. Z manjšimi ťspremembami in dopolnitvamiŤ so se ti običaji in navade ohranjajo tudi danes, ob tem pa je vedno več vračanja na čim starejše običaje, zato pa nihče niti ne razmišlja o strojni trgatvi.

In takšno trgatev po tradicionalnem starem običaju, sta lepo in sončno nedeljo(23.9.), pripravila mlada vinogradnika Irena in Darko Firšt, ki imata vinograde in klet v osrčju kapelskih goric v Kobilščaku, nekaj vinogradov pa je tudi ob Darkovi domačiji v bližnjih Črešnjevcih. Z najbližjimi svojci ter sinoma Matevžem in Matjažem, sta gostila še nad 80 beračev iz širšega območja Slovenije, večinoma s mislinjskega dela Koroške, kjer nimajo veliko grozdja. celotni obred pa je potekal po starih običajih in nedvomno je to bila prava atrakcija, kamor bi kazalo popeljati tudi turiste iz okoliških zdravilišč ter tudi od drugod. Vse skupaj pa je bilo zanimivo za mnoge goste in berače iz drugih delov Slovenije, ki so prijatelji Firštovih preko konjeništva, gasilstva in podobno. Ob vseh obrednih navadah pa so Firštovi pri trgatvi uporabili tudi konje, katere ljubiteljsko redijo.

Posebnost pa je bila tudi v tem, da so prav vsi prisotni vedeli kaj je dolžnost vsakega posameznika, še posebej pa je bilo „obeleženih“ deset ta glavnih, ki so imeli posebne zadolžitve, bodisi v vinogradu, v kleti, v kuhinji, pri točilnem pultu ipd..

In vse skupaj potekalo po starih običajih in navadah, ki veljajo za to območje že priprave na trgatev so trajale vsaj teden dni, vse skupaj pa se je začne ob 8. uri, kajti prej je večinoma rosa in je v vinogradu mokro, tako da bi imeli berači premočeno obutev ter se čez dan ne bi dobro počutili. Vsi berači, putarji in "prešarji" so se takrat zbrali pri virtu – torej vinogradnikovi hiši, kjer je bil obvezen aperitiv – šlo je za domačo slivovko, borovničevec, jegermaister, visky ali hruškovec. Včasih je zjutraj bila tudi domača pogača – kvasenica ali pa orehova potica, pozneje pa se je večinoma ustalila navada, da se že pred začetkom trgatve pripravi "pravi" zajtrk, in sicer je to kisla štajerska juha z ajdovimi ali koruznimi žganci (Pri Firštovih so se tokrat zadovoljili s prekajenimi domačimi klobasami ter hrenovkami za otroke). Po zajtrku pa "virt" naredi razpored dela, oz. določi berače, putarje in prešarje, tako da se vse skupaj lahko začne. Začetek dela je na beračih, ki se postavijo v vinogradu v vrste, tako da sta po dva berača v eni vrsti. Začetni krst je tokrat opravil Darkov oče Franjo, in potem ko sta oče in sin nazdravila, so lahko začeli trgati tudi ostali. Pütarji si morajo v tem času vrezati svoj kol, katerega morajo označiti z datumom in letnico ter svojim imenom in priimkom. Kol pravzaprav ima dva namena, in sicer po eni strani pomaga pütarju pri hoji po bregu, ob tam pa putar na njem dela zareze, koliko krat odnese grozdje v prešo. Na ta način virt vsak trenutek zna koliko grozdja je že nabranega in ali bo letina boljša kot je bila predhodno leto.

Vso druščino je pri Firštovih, kjer je največ beračev bilo s Koroške, spremljal tudi celotni ansambel sestavljen iz harmonikarja, baritonista, kitarista in trobentača, tudi slednji so prišli s Koroške. V stiskalnici – preši, kjer poteka finalizacija pa so gazde prešarji, ki morajo poskrbeti, da se grozdje zmelje, da se listje odstrani in da je v kleti vedno red. Pred tem je kletar pripravil vinske sode, in že po prihodu prvega sladkega mošta, pokušnje in meritve "oekslov", se sodi začnejo polniti. In čeprav imajo pri trgatvi vsi prisotni svoje obveznosti, je nekako najvišja "funkcija" putarja, ki mora nadzorovati tudi delo beračev, saj ti ne smejo puščati grozdja v vinogradu. Ko je bila končana trgatev v polovici vinograda je pa je bila vrsti spet gospodarica – virtinja, ki je v vinograd prinesla pravo kmečko malico. To navadno tvori meso iz kible – tunke, zaseka, domači kruh, čebula, ter spet sirove pogače, za splahovanje pa se pije najboljše vino, ki ga je določeni vinogradnik pridelal in došolal v predhodnem letu. Po "južini" se spet vse skupaj nadaljuje, od takrat naprej, ko so se dobro najedli pa berači, putarji in prešarji ne smejo več biti žejni, toda tudi napiti se ne smejo. Ko pa je trgatev končana prinese virt ročko vina na konec vinograda, kjer morajo vsi trgači in putarji popiti kozarec vina in tako nazdraviti trsom, da bi dobro prezimela in drugo leto spet dobro obrodila.

Takrat je na vrsti bilo pozno kosilo (včasih je to že večerja), odvisno pač kdaj je delo bilo končano. In gospodinja Irena je s pomočnicama iz kuhinje spet ponudila tradicionalne krajevne jedi, nad katerimi so vsekakor vsi zadovoljni. Običajno se je ponudila: goveja juha, bujta repa, koline, pečenka, fižol z ocvirki, restani (praženi) krompir; ocvrti piščanec, pečena kura, riž in zelena solata, za sladico pa sirove kvasenice. Nikakor ni manjkalo niti lanskega rujnega, zanimivo pa je, da so v tem času lahko jedli in pili vsi razen prešarjev, ki so morali svoje delo opravljati do konca. Vse namreč mora biti do konca stisnjeno, tropine morajo ostati čisto suhe, kajti ko pride virt in prime tropine ter zažge s svečo. Če tropine zagorijo pomeni, da so suhe, da nimajo več mošta in se stiskanje lahko zaključi.

Mimogrede pa sta Firštova tokrat natrgala rekordnih okoli 10000 kg grozdja (predvsem laški in renski rizling ter šipon) iz česa so stisnili dobrih 8.000 litrov odlične kapljice. Več deset litrov lanskega vina pa so trgači in drugi tokrat popili in če bi letos takšna letina, kot lani, v kar nihče ne dvomi, potem bo zadeva odlična, so mnogi ugotavljali. ťNi vse v tem koliko grozdja se bo potrgalo in koliko vina naprešalo, čeprav to nikakor ni zanemarljivo. Glavno nam je tokrat bilo druženje in obujanje spominov iz preteklosti, gostom iz drugih delov Slovenije, predvsem s Koroške kamor tudi prodam največ svojega vina, pa smo pokazali kako lepo je živeti med vinorodnimi goricami. Sicer pa je mošt je "vagal" blizu 90 (oekselovih stopinj), mošt bomo po 24 urah razsluzili, ga malo dosladkali, obogatili z kvsovkami in potem bo vse lepo vrelo. Okrog sv. Martina ga bomo pretočili in poskusili to mlado vino, saj je znano, da "mlado vino je nekaj tako lepega kot mlado dekle"Ť, nam z zadovoljstvom pove gospodar Darko Firšt, sicer ugledni podjetnik iz Kobilščaka.
Besedilo in foto: Oste Bakal