Vitezi vina na potepu med vinogradi

Pomurski vitezi vina so se potepali po Slovenskih goricah
VITEZ MORA ČASTITI IN SPOŠTOVATI VINSKO KAPLJICO

Obiskali so kleti in znamenitosti na radgonskem in benediškem koncu, končali pa pri Kolariču…

Člani Slovenskega reda vitezov vina, omizje za Pomurje so se ob Velikem šmarnu, ko po vinogradih postavljajo klopotce, odpravili na svoj tradicionalni potep. Med drugim so želeli poskusiti kaj se dogaja v nekaterih kleteh na tem območju, ob tem pa se želeli prepričati kako je letošnje grozdje na skrajnjem severovzhodu države, preneslo izjemno slabe vremenske pogoje. Tokrat se je deset (od 15) članov pomurskega omizja, skupaj z zakonskimi partnerkami, odpravili na potep po Slovenskih goricah. Pravzaprav so obiskali nekaj kleti in še nekatere druge znamenitosti na radgonskem in benediškem koncu. Najprej so vitezi in njihove partnerke iz Prekmurja in Prlekije poskusili vrhunsko kapljico v kleteh Radgonskih goric d. d., kjer so v ospredju bile penine, katerih nikakor ni možno zavrniti. Le dobrih deset kilometrov stran je novi (stari) turistični biser Slovenskih goric – prenovljeni srednjeveški Negovski grad, ki pa žal še vedno sameva in mu dogovorni niso našli ustreznih vsebin, s čem bi pritegnili množice gostov iz domovine in tujine. Strinjali so se s tem tudi vitezi, ki so ocenili, da bi v staro graščino sodila tudi vinoteka z vrhunskimi vini. Na obrobju Negove so vitezi obiskali tudi znanega starosto slovenskih obrtnikov in podjetnikov, sicer častnega občana Gornje Radgone, Slavka Lončariča, ki naj bi kmalu tudi postal vinski vitez – pripravnik. Tudi pri Lončariču so se vinski vitezi prepričali v gostoljubnost tukajšnjih ljudi ter kakovost radgonsko-kapelskih vin. Nič manj prijetno in veselo ni bilo niti nekaj hribčkov naprej v smeri Maribora, ob cerkvi Svetih treh kraljev nad Benediktom (v neposredni bližini rojstne hiše narodnega buditelja in slovenskega domoljuba Dominika Čolnika, ki je živel med leti 1830 in 1893), kjer domujejo benediški vinogradniki…

Po kar napornem potepanju so se vitezi in vsi ostali zbrali na skupni „viteški večerji“ pri enemu izmed vitezov Milanu Kolariču na Plitvičkem Vrhu, kjer je njegova soproga Margit, skupaj z otrokoma Jasno in Sandijem ter prijateljico Slavico, poskrbela za številne dobrote in razvajanje. Na mizah pa ni bilo samo Kolaričeve vino, temveč so svojo odlično kapljico zraven prinesli predstaviti viteškim kolegom, tudi drugi, in vsi skupaj so jih degustirali. Tam smo v prijetni družbi izvedeli, da je v Sloveniji sedem omizij z natanko 108 vitezov, v Pomurju pa pod vodstvom konzula Franca Škrobarja red sestavlja 15 članov. “V Slovenskem redu vitezov ne more biti vsakdo. Vitez namreč postaneš, če imaš določene kvalitete ter le na povabilo članov tega reda. Moraš biti vinogradnik ali vinar, častilec vin, spoštovati moraš vinsko kapljico, jo promovirati”, je obrazložil konzul Škorbar, ki je dodal, da omenjeni „potep“ po Slovenskih goricah pomeni, eno izmed strokovnih ekskurzij, kjer običajno poskušajo vina in tako pomagajo vinogradnikom, kot takšni pa so dobrodošli v vsako klet. Vsako leto imajo sicer v načrtu najmanj po dve tovrstni ekskurziji, eno sami, drugo z zakonskimi partnerji.

In med takšnimi častilci vrhunske vinske kapljice nikomur ne more biti dolgočasno. Mi pa smo na samem viteškem srečanju, v sproščenem in prijetnem vzdušju, med drugim lahko slišali tudi veliko lepih zanimivosti povezanih z vinom, kar tudi ne preseneča, saj so bili zraven sami vitezi. A vino je bilo najprej namenjeno le bogovom. To je namreč zgodba o velikanih, ki so dozorevali v sodih, o druženju z njimi, o civilizaciji, ki svoja leta šteje v tisočletjih. Vino tudi odslikava vzajemni odnos vinogradnika – vinarja in ljubitelja vina. Je izpoved enega in drugega o tej čudežni pijači, ki spremlja človeka od vekomaj. Vino, ki je pesem zemlje, naj bo darilo osebi, ki v kozarcu vina ne vidi le tekočine, morda zazna še vonj in okus, ampak ji pomeni nekaj več, osebi, ki zna ceniti trud vinogradnika in skrb kletarja; osebi, ki v vinu odkriva življenje od zemlje in trte do človeka, do prijateljev, ki jih spoznava ob vinu, zakaj vino ni rado samo. Zgodba o vinu pa je zgodba o človeku. Vino spremlja vse poti človeške ustvarjalnosti, človekovega hotenja po lepem, po tradiciji in viziji jutrišnjega dne. Zdaj je vino pesem, zdaj podoba na platnu, zdaj beseda na papirju, zdaj izpoved v veselju in žalosti, zdaj dogodek, ki postaja z umetniškim delom nesmrten; Vino blagoslovi vsako jed ter ťvino je dobro že samo po sebi, ali vleče nase tudi druge dobre reči: ljubice, godce, ples, petje in vsako drugo veselje. Izvedeli smo, tudi, da je pred natanko 165 leti, davnega leta 1844, Matija Vertovec napisal prvo strokovno knjigo o pridelavi vina: Vinoreja. Pred natanko 35 leti, torej leta 1974 pa se je v okviru Mednarodnega kmetijsko živilskega sejma (danes: Agra) v Gornji Radgoni pričelo slovensko ocenjevanje vin ali kot nekateri pravijo „Slovenska vinska olimpijada“…

TEMELJNA NAČELA REDA VITEZOV VINA

Viteški red deluje na kulturno – družbenem področju, neobremenjeno z verskimi, političnimi, gospodarskimi in stanovskimi interesi zaradi:
1. Negovanja, dviganja in širjenja vinske kulture in z njo povezanih dejavnosti,
2. Posredovanja znanstvenih spoznanj o vinu,
3. Čaščenja in razglašanja plemenitih vin, ter pospeševanja najboljših lastnosti teh vin,
4. Priznanja vrednot krščanske kulture, ter podpiranja socialne in karitativne dejavnosti,
5. Zavzemanja za vse lepo, dobro in resnično, za idealne vrednote, žlahtno duhovnost in viteško prijateljstvo,
6. Vsi zapriseženci viteškega reda so stanovsko enakopravni, vsak zapriseženec: hospes – pripravnik, svetnik, sodnik in vitez, je s svojim vstopom v viteški red dolžen v zasebnem, službenem, pa tudi v javnem delovanju stremeti k uresničevanju plemenitih ciljev reda in v redu tudi aktivno sodelovati.

Besedilo in foto: O.B.