Čemaž, bezgova uhljevka, regrat…

Zakaj ne bi jedli naravne danosti, se sprašujejo v ribiškem domu Mota, in zato so trenutno na jedilniku: čemaž (divji česen), bezgova uhljovka (judežev uhelj), regrat…Čemaž, bezgova uhljevka, regrat… – zdrava pomladna prehrana

PONOSNI SO, DA LAHKO SVOJE ZNANJE PRENAŠAJO NA DRUGE

Iz „Trnka“ nenehno diši po naravnih dobrotah;

Podjetnik Branko Kolbl, ki upravlja gostišče Trnek v okviru ribiškega doma RD Ljutomer, na Moti pri Ljutomeru, vseskozi preseneča. Pogosto so namreč omisli prijetne ter z etnološkega, ekološkega, kulinaričnega, naravovarstvenega in turističnega vidika, koristne akcije, katere običajno deli z različnimi sloji prebivalstva. In tukaj Kolblovi, poleg s svojimi gosti – turisti od blizu in daleč, odlično sodelujejo z raznimi društvi, predvsem ribiči, lovci, gobarji, ornitologi ipd. ter še posebej šolami in vrtci. Prav najmlajše, torej otroci iz okoliških vrtcev in šol, se največ naučijo pri Kolblovih, tako glede varovanja narave in okolja, ohranjanju in krmljenju ptic ter rib, izdelavi krmilnic in valilnic, kot pa pri nabiranju zdravilnih in sploh jedilnih naravnih zelišč in drugih dobrot narave, torej pri zdravem življenju. Vsekakor jih podučijo tudi izkoriščati vse te naravne dobrote, bodisi za čaje, kot tudi v kulinarične dobrote, kar se je odvijalo tudi v minulih pomladnih dneh.

Pri Kolblovih, oz. pri „Trnku“ namreč že s prebujanjem pomladi, začenjajo z nabiranjem darov narave, in tega ne prenehajo vse do naslednjega snega, saj v vsakem letnem času, je v gozdu, ob potoku ali reki, na travniku pa tudi v vodi, nekaj kar je užitno, ob tem pa tudi izjemno koristno, hranljivo in zdravo. „Zakaj bi vse kupovali na tržnici ali v trgovini, če nam narava ponuja praktično vse kar potrebujemo v kuhinji. Pa še pripravljene jedi iz naravnih sestavin so bolj okusne in predvsem bolj zdrave. Prav zaradi tega pri nas v veliki meri izkoriščamo tukajšnjo naravo, predvsem okolico teh ribnikov v Gezovih jamah ter vse tja do reke Mure. In ko se iz teh naravnih dobrot pripravi okusna hrana potem ne diši samo v gostišču temveč tudi okrog. Iz čemaža se pravzaprav lahko pripravijo vse jedi, od hladne predjedi (namazi), juh, glavnih jedi, prilog, solat, sladic, napitkov… In ko jih ljudje enkrat poskusijo, potem se vanj enostavno zaljubijo“, nam je razlagal lastnik „Trnka“ Branko Kolbl, ki se sprašuje, zakaj ob vsem tem ne bi uporabili naravne danosti.

Glavna kuharica Majda Kolbl pa nam je razložila nekaj jedi, ki jih je tokrat predstavila, vse pa so pripravljene na osnovi čemaža (divjega česna), ki se svež uporablja približno šest tednov, posušen pa tudi dlje časa, in bezgovega (judežovega) uhlja, ki „uspeva“ vseh 12 mesecev v letu, ter seveda nenadomestljivega „vitaminskega“ regrata. „Tukaj smo pripravili različne čemažove namaze (masleni, skutni, sezamov, smetanov…), potem čemažovo juho, čemažove žličnike, krompirjeve svaljke s čemažem, krompir s čemažem, krompirjeve štruklje s čemažem, krompirjeve roladice s bezgovim uhljem, hopl – popl (skupaj dušeno puranje meso, krompir, jajca, bezgovi uhlji vse skupaj v čemežovi omaki), svinjski (telečji, puranji…) zrezek z bezgovimi uhlji, v čemežovi omaki, zraven pa slan krompir ali kakšna druga priloga“, nam je razlagala prijazna kuharica – gospodinja Majda Kolbl.

In če vsemu temu dodamo še veliko skledo solate iz regrata, potem gotovo nihče ne more reči, da ni jedel samo naravne dobrote in pripravke. Kolblovi pa ničesar ne skrivajo, saj poudarjajo, da so ponosni, če lahko komu pokažejo tisto kar je koristno in kar sami vedo. Ker pa je temu tako, in ker iz „Trnka“ nenehno diši po naravi, potem niti ne preseneča, da se v ta del Prlekije čedalje pogosteje vračajo gostje iz drugih delov Slovenije in tudi iz tujine, predvsem sosednje Avstrije…
Besedilo in foto: (O.B.)

ČEMEŽ JE OKUSEN IN ZDRAVILEN!
Rastlina čemaž ali čemaža (Allium ursunum L.), ki mu pravimo tudi divji česen, medvedji česen, čremož, kačji lek, štrkavec in gozdni česen, raste divje v senčnih ali polsenčnih, gozdovih in obrobjih gozdov po deželah centralne Evrope. Raste od marca do junija in cvete v aprilu in maju v gosto poraslih preprogah. Mladi listi so sveže zeleni in svetli. Zraste 25-30 cm visoko. Ko cvete, se zdi, da so tla bela. Tako močno diši po česnu, da ga zavonjamo, preden ga zagledamo. V zemlji ima podolgovato čebulico, ki je obdana z belo prozorno kožico. Junija se posuši, premine in tla so spet taka, kot pred rastjo. Lahko ga tudi gojimo, vendar ne na gredi, temveč posadimo čebulice v humuzna in vlažna tla pod drevesi in grmovjem. Ne potrebuje veliko svetlobe. Ljudstvo veruje, da ga uživajo medvedi, ko se prebudijo iz zimskega sna. Mravlje raznesejo semena po bližnji okolici, zato se lehe hitro širijo. Čemaž so uživali že Rimljani, ki naj bi ga imeli celo rajši kot česen

Čemaž ima podobne lastnosti kot česen, vendar je bolj zdravilen. Zboljšuje aktivnost želodca in črevesja, uporabljamo ga pri zdravljenju drisk in plinovitosti in proti strjevanju krvi. Z njim odstranjujemo gliste. Znižuje krvni pritisk. Čemaževo vino (vino, v katerem se je kuhal čemaž in sladkano z medom) priporočajo starim ljudem, ker lajša mnoge starostne težave, posebno pri dihanju. Čemažev sok pa naj bi celil rane. Žal ima divji česen dva zelo nevarna podobnika: šmarnico (Convallaria majus) in jesenski podlesek (Colchicum autumnale), ki pa ne dišita po česnu. Od podleska so ljudje že umrli. Zato nabiramo čemaž list za listom, pred uporabo pa ga še enkrat pregledamo. Šmarnično cvetje je precej drugačno od čemaževega (ki je podoben česnovemu), listi pa se skorajda na razlikujejo. Glavna razlika je v tem, da pri šmarnici rasteta dva lista skupaj in se nad zemljo razcepita. Čemaž požene že marca ali aprila, šmarnica pa se razraste šele maja. Še nevarnejši je podlesek, ki cvete jeseni, spomladi pa požene liste. Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Čemaž ima trioglat in trd pecelj, ki ga zlahka otipamo, nadaljuje se kot trioglata žila v listu. Žal rastejo vse tri rastline v podobnem okolju in včasih celo skupaj. Nabiranje čemaža je v tem pogledu podobno nabiranju gob, ki jih lahko prepozna samo dober poznavalec. Če nabiramo čemaž v šopih, zaide med rastlinice tudi kakšen list pomladanskega žefrana, ki pa je precej drugačen: suličast, ozek in dolg, in ga zlahka izločimo. Tudi žefran je strupen, vendar manj kot šmarnica in podlesek
ri čemažu uživamo vse: podolgovate zelene liste, čebulice, cvetove in plodove. Cvetovi imajo močnejšo aromo, starti listi pa šibkejšo. Največ nabiramo liste, ker jih najlaže opazimo. Čebulice izkopljemo poleti ali jeseni, če vemo, kje jih nahajamo. Nekdaj so jih poznali in jedli le redki specialisti za dišavne rastline, zadnja leta pa ga nabira vedno več ljudi in ga pripravljajo v čedalje večjem številu restavracij. Lahko ga kuhamo (pri kuhanem aroma nekoliko oslabi) ali uživamo presnega v solatah in v namazih. V nekaterih mestih ga prodajajo tudi na tržnicah. Tudi posušeni listi imajo vonj po česnu, če boljše pa so zamrznjeni. Liste drobno narežemo in vmešamo v maslo ali pa jih uporabimo kot začimbo namesto česna. Z nekuhanim in narezanim čemažem odišavimo juhe, krompir, cmoke, omake in mesne jedi. Narezane liste vmešamo v solate, lahko pa jih pripravimo kot špinačo, ki jo zaradi preostrega okusa kombiniramo z blitvo ali koprivami. Okusen je čemažev namaz (iz zmletega čemaža, olivnega olja in soli), čemaževi polpeti, s čemažem nadevane paprike…

JUDEŽEV UHELJ RAZSTE 12 MESECEV…
Bezgova uhljevka (auriculária aurícula-júdae) je podobna ušesu, nepravilnih oblik, mesnato rjave, olivne barve, s tankim, žilavim mesom, z rahlo zgubano notranjostjo, polsteno zunanjo površino in je s kratkim betom pritrjena na les. Sveža je mehka in tresoča, suha trda, zmočena pa ponovno oživi. Klobuk omenjene gobe zraste 3-10 cm, sprva je skledast, kasneje zguban z valovitim robom, zunanja površina je pokrita s kratkimi dlačicami, polstenega videza, rdečkasto rjava, z olivnim ali vijoličastim nadihom. S hrbtno stranjo ali s kratkim betom se drži substrata.
Bezgov uhelj je rjava goba na notranji strani klobuka, nekoliko zgubana, pred tem pa gladka in enake barve kot zunanja površina. Bet je zelo kratek, ali pa sploh ni izoblikovan. Meso je tanko, prožno, žilavo, želatinasto tresoče, posušeno se močno skrči, postane trdo in krušljivo ter nima izrazitega vonja in okusa. Raste na deblih in vejah Črnega bezga (Sambucus nigra), v šopih ali pa so klobučki nanizani drug nad drugim po deblu, vse leto, razmeroma pogosto. Uporabnost je zelo dobra in raznolika. Cenjena je na Kitajskem in Japonskem, užitna tudi surova, precej žilava, pripisujejo ji številne zdravilne lastnosti…

O.B.