Evropska kulturna pot sv. Martina povezuje rojstno Madarsko, Slovenijo, Italijo in Francijo
OD SZOMBATHELYA DO TOURSA
En najpomembnejih svetnikov, po katerem se imenuje neteto cerkva po vsem svetu, sv. Martin je najbr eden redkih, če ne prav edini, ki ima tudi svojo pot. Leta 2005 (24.septembra) je namreč Svet Evrope pot, ki vodi od Szombathelya do Toursa, razglasil za Evropsko kulturno pot, da bi tako predstavil spominska mesta, povezana z ivljenjem in kultom enega najbolj priljubljenih svetnikov Evrope, svetega Martina. V Evropi je po njem imenovanih več kot tri tisoč naselij in cerkva. Pot se začne v rojstnem Szombathely na Madarskem, potem skozi: Körmend ob Szombathelyu, Hegyhatszenmárton, Nadasd, Csöde, kjer prečka mejo in prihaja v Slovenijo, natančneje v Domanjevce, pa čez: Kobilje, Martjance, Hajdino, Dvorjane, Kamnico, do martna na Pohorju… Na poti sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa postavljajo stopinje sv. Martina na krajih, ki so povezani s sv. Martinom. Gre za manje skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku. V Sloveniji so do lanskega sv. Martina (do 11.11.2007) postavljene tiri. Prva v Ljubljani pri Etnografskem muzeju, druga na cerkvi sv. Martina v martnem na Pohorju, tretja na cerkvi sv. Martina v Domanjevcih, in četrte v Nazarjah (Savinjska dolina).
Gre za projekt, katerega je osnovni cilj zagotavljanje trajnostnega gospodarskega in drubenega razvoja v čezmejnem območju s pomočjo vzpostavitve skupnega turističnega produkta, ki bo pozitivno vplival na razvoj skupne turistične destinacije. V okviru projekta se izvaja trasiranje in označitev 400 km čezmejne kulturne poti sv. Martina Tourskega med Slovenijo in Madarsko. Pot se prične v rojstnem kraju sv. Martina, rimski Savariji, dananjem Szombathelyju. Nato poteka skozi Jak in Nadasd do Domanjevcev, kjer preide v Slovenijo. Pot sv. Martina se nato nadaljuje skozi Kobilje, Dobrovnik, Bogojino, Moravske Toplice, Mursko Soboto, Radence, Negovo, Sveto Trojico v Slovenskih goricah, Kamnico, Dvorjane, Ptuj, Hajdino na Ptujsko Goro, ki je glavno romarsko srediče v SV Sloveniji. S Ptujske Gore se pot usmeri skozi Črenjevec, Slovensko Bistrico, martno na Pohorju in Oplotnico do Zlakove nad Zrečami, kjer se zaključi prvi del poti sv. Martina. V okviru projekta bo izvedena tudi postavitev počivalič ob poti ter ureditev Martinovih razstavnih, izobraevalnih, kulturnih, kulinaričnih, vinskih in informacijskih romarskih centrov. Zelo pomembna pa je tudi vzpostavitev mree turističnih ponudnikov v čezmejni turistični destinaciji.
Evropska kulturna pot svetega Martina je pot, ki povezuje kraje, povezane z Martinovim ivljenjem. Predvsem je to pot, ki vodi od Szombathelya preko Slovenije in Italije do Toursa v Franciji in drugih krajev, zaznamovanih z Martinovo zgodovino. Hoja po Martinovih poteh, po stopinjah tega neutrudljivega popotnika, bo vsakemu izmed nas pribliala podobo Evrope naih prednikov, njeno kulturo in vrednote in spodbujala medkulturni dialog, vzajemno delitev in strpnost. Spomin na sv. Martina, evropsko osebnost in simbol skupne vrednote vzajemne delitve, je e od četrtega stoletja vtisnjen v evropsko zgodovino. V Sloveniji je zapučina sv. Martina zelo bogata. Znotraj dananjih meja mu je posvečenih več kot 80 cerkva, mnogo krajev se po njem imenuje, Martin pa je tudi eno izmed najbolj priljubljenih osebnih imen. Med drugim je začitnik vojakov, konjenikov in vitezov, kovačev, tkalcev, strojarjev, krojačev, hotelirjev in krčmarjev, popotnikov, ubogih, beračev, sodarjev, vinogradnikov, mlinarjev… V Sloveniji je praznovanje v čast temu svetniku mnogo bolj ivo kot drugod v Evropi in martinovanje se z rastočim razvojem vinogradnitva e bolj spodbuja, s tem pa raste tudi potreba po poznavanju izročila in irem poznavanju svetnika, katerega ivljenje slabo poznamo. Poglavitni namen ustanovitve Kulturne poti svetega Martina je na eni strani prikazati velik potencial naravne in kulturne dedičine povezane s svetim Martinom, ki nam omogoča razvoj romarskega in kulturnega turizma; na drugi strani pa osvetliti monost vključitve Poti svetega Martina v turistično ponudbo v iri regiji, ki vključuje območje povezano z ivljenjem in delovanjem sv. Martina, torej vse od Madarske, čez Slovenijo in Italijo, do Francije, pravi Tanja Hrastnik, direktorica Razvojne agencije Slovenske Gorice.
Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyu v Panoniji (dananja Madarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Druina se je e kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Pavio (Italija). Čeprav njegova stara nista bila kristjana, je Martin e kot otrok spoznal krčanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krčanstvo). elel si je postati pučavnik. Takrat pa mu je oče preskrbel vojako slubo, zato se je Martin pridruil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (Francijo). Martin je kmalu postal častnik. Takrat se je zgodil dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati Amiensa (severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaki plač in podaril eno polovico beraču. Kmalu po tem je bil krčen in je pustil vojako slubo. Odel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija (ki goduje 13.1.). Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel iriti arijanizem. Arijanski kofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo ivel kot pučavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V blinjem kraju Liguge si je postavil pučavniko celico, ki se je v poznejih stoletjih razvila v znamenit samostan.
Leta 371 ali 372 so ga izvolili za kofa v Toursu (severno od Poitiersa) pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil kofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivaliče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto kofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v kofovsko palačo, pač pa je ivel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil kof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za revee in po nasprotovanju pomehkueni duhovčini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti. Umrl je 8.11.397 v kraju Candes (severno od Toursa).
Njegov pogreb je bil 11.11.397, in obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan (Martinovanje). Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plač je bil dolgo časa francoska dravna oz. dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plač (cappa, capella) in torej pomeni plačarna, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe kapele. Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plač z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.
ele po smrti so Martina začeli častiti kot svetnika. Tudi v Sloveniji je mnogo cerkva posvečeno temu svetniku. Med njimi je tudi cerkev Sv. Martina v Domanjevcih. Sveti Martin je zavetnik vojakov, konjenikov, konj, kovačev, pastirjev in reveev ter domačih ivali in gosi.
Ime: izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni "Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu". Na nekaterih upodobitvah sv. Martina prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plač, da bi ga delil z reveem na tleh; drugje pa je prikazan kot kof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka. Najbolj znan dogodek je gotovo, kako je z beračem delil svoj vojaki plač, nič manj znana pa ni legenda, kako se je po izvolitvi za kofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale. Ko gre za običaje namenjene sv. Martinu, je pri nas najbolj znano, da se na Martinovo "mot spremeni v vino". Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, mladega in starega vina, znani pa so tudi Martinovi sejmi. S sv. Martinom je povezanih tudi kar nekaj pregovorov, med njimi: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakren je martivek, tak je suec mesec… Pri ljudeh je Martin bil zelo priljubljen zaradi skromnosti, ko je med drugim v svoji skromnosti zavrnil kofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivaliče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto kofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v kofovsko palačo, pač pa je ivel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Sv. Martin je tudi upodobljen na doslej najstarejih najdenih freskah na Slovenskem iz obdobja romanike, in sicer v cerkvi sv. Martina na Pohorju. Čačenje sv. Martina je pri nas razirjeno zlasti po vinorodnih krajih. Martinovanja in Martinje so znani po vsej Sloveniji, od Istra do Prekmurja.
MARTINOVANJE…
Pru je, pru sveti Martin,
On ga je krstil, jest ga bom pil.
Kume moj dragi, zdaj se napi,
dugo ga ne bo, zda se navi…
Martinovo (11. november), ki zaključuje jesensko delo, je pri nas splono priljubljen praznik, e posebej seveda zato, ker je povezano z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Okrog tega dne se mot spremeni v vino in to je gotovo dober izgovor za veselje in praznovanje; novo vino je treba na vsak način poskusiti, Martin pa odpre pipice na sodih. Po Prekmurju in sploh na severovzhodu drave, bodo v Martinovem tednu, predvsem med 3. in 11. novembrom potekala tevilna Martinovanja, potem razni Martinovi pohodi, teki, kolesarjenja, izbira vinskih kraljic…
Na Slovenskem so predstavljali svetega Martina predvsem kot usmiljenega vojčaka, ki z mečem ree svoj plač, da ga bo dal golemu reveu. Takega ga kaejo nae oltarne slike. Precej kasneja je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina. Martin se je baje skril pred njimi, ko so ga iskali, da bi mu sporočili, da so ga izvolili za kofa. Na Nemkem je postal patron vremena, zavetnik ivali, pastirjev in vojakov, gosi pa morajo za kazen, ker so ga izdale, na dan njegove smrti umreti. Od tu naj bi bila navada, da je treba jesti na Martinovo nedeljo pečeno gos. Tudi to je seveda le legenda. Gosi nimajo s svetim Martinom nobene neposredne zveze, so se pa v zvezi z njim e zgodaj pojavile. Gos je tudi v severnih deelah, Nemčiji, Skandinaviji, pa tudi v Avstriji obvezna jed na dan svetega Martina. Gos je od svetega Martina precej stareja in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena ival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so, kot je znano, prerokovali iz drobovine in kosti rtvenih ivali. To vedeevanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost Martinove gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Ce je bila pa bela, bo veliko snega.
V krajih irom Slovenije in drugod po svetu se praznovanje nekoliko razlikuje. Ponekod na kotskem in Irskem je bilo ob Martinovem nujno opraviti krvno etev. Če tega ne bi storili, bi bilo vse leto nesrečno. Pri nas je bila v zvezi z Martinovim vrsta pastirskih obredij. Jesensko praznovanje pastirjev sta narekovali tudi dve naravni okoličini. Konec je bilo prave pae, za zimo pa je bilo treba pripraviti zaloge ivea. Zato je bil to tudi čas bolezni. V vinskih deelah se je, kot je splono znano, goski za Martinovo pridruilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z Martinovim je rodila legendo, da je sveti Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Podobne predstave imajo e posebej Francozi. Tudi pri nas poznamo tisto slavno: Vino pije svet Martin, voda naj pa ene mlin! Martinčaka so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah. Tudi v Beli krajini so vselej slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so stoje izpili vino. Prej je bil mot, od tega trenutka pa je vino. V Slovenskih goricah so li fantje na Martinovo vino iskat z reetom. Hodili so ob cesti in iskali, dokler niso nali steklenic z vinom, ki so jih prej nalač nastavili…
Tekst in foto: Oste Bakal
Martinov kronik Po Pomursko pri znani pomurski gostinki Majdi mid!
Sestavine za gos: 1 svea goska (3 kg), 2 čebuli, 70 dag jabolk, 2 vejici majarona, sol, poper, 20 dag orehov, 5 alotk, 2 dcl suhega belega vina, 5 lic gosje masti od peke
Priprava gosi: Očičeno gosko natremo s soljo, majaronom in poprom ter nadevamo z jabolčnim nadevom, ki smo ga pripravili iz na manje kose narezanih jabolk, sesekljane čebule in vejic majarona. Vrat, glavo, peruti, noge, elodec, jetra in srce porabimo posebej kot gosjo drobovino. Gosko poveemo ter jo poloimo s prsmi navzgor v namačen pekač, dolijemo pol litra slane vode in jo pečemo pri 180°C tri ure. Pri peki jo zalivamo z vodo, pomeano z vinom. Po treh urah peke vzamemo gos iz pekača in jo v na novo namačenem pekaču pečemo e 30 minut. Ko je e mehka, jo pri visoki temperaturi opečemo, da dobi lepo skorjo.
Sestavine za rdeče zelje: 1 kg rdečega zelja, 2 jabolki, 1 čajna lička kumine, sol, poper, sok 1 limone, 5 dag masla,1 lica sladkorja, 1 čebula, kanček kisa, 1 dcl rdečega vina, 2 lici brusnic
Priprava rdečega zelja: Na tanke rezine narezano zelje, naribana jabolka, kumino, sol, poper in limonin sok dobro premeamo ter v pokriti posodi mariniramo vsaj 2 uri. Medtem sladkor na maslu karameliziramo, dodamo na rezance narezano čebulo in jo zlato rumeno praimo. Zmes zalijemo s kisom, dodamo marinirano zelje, zalijemo z vodo (e bolje z juho) in duimo. Nato zelje zalijemo e z vinom, dodamo pretlačene brusnice in e malo duimo.
Sestavine za mlince: 50 dag mlincev, sol
Priprava mlincev: Mlince stresemo v vrelo vodo. Ker morajo biti mlinci sočni, jih kuhamo le par minut.
Kostanjev pire: Kostanje skuhamo, olupimo in pretlačimo, dodamo sladkor in amoritiziramo z rumom. Vse skupaj dekoriramo in dodamo sladko smetano. Lahko uporabimo tudi e pripravljeni kostanjev pire v prahu.
Nadevano jabolko: Poljubnemu tevilu jabolk odstranimo semena, kamor nadevamo orehov lahko tudi kostanjev) nadev. Jabolka v pečici popečemo, pred koncem na vsako jabolko dodamo e sladko smetano.
O.B.
