Martinovo ali god sv. Martina iz Toursa ( 11. november 397) je dan, na katerega se evropske drave na raznolik način spominjajo svetnika, ki je dal svoj plač beraču, da bi lahko skril svojo revčino.
Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je praznik, ki simbolično zaključuje obdobje dela na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu. Do dneva praznovanja mora biti pridelek pobran in spravljen v shrambah ter kleteh. Od tega, koliko ga je bilo, je bilo nekdaj odvisno ivljenje ljudi, saj pred vrati e čaka dolga mrzla zima.
"Za soncem svetega Martina
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."
Če je gospodar naredil vse tako, kot je treba, se v tem obdobju mošt spremeni v pravo vino – in to je seveda treba praznovati! Po kmečkih domovih zadišijo pečeni kostanji, gospodinje pripravijo bogato obloene mize, vaščani pa pokramljajo in marsikje tudi zapojejo.
"Pršu je, pršu sveti Martin,
on ga je krstil, jest ga bom pil.
Kume moj dragi, zdaj se napi,
dugo ga ne boš, zda se navi …"
Martinovanje ima v vsaki pokrajini svoje značilnosti
Martinovo je praznik, ki ima v vsaki vinorodni deeli drugačne značilnosti in posebnosti. Čeprav je Slovenija po kvadratnih kilometrih zelo majhna drava, je izjemno velika in pestra po svojih izročilih in kulturi. Tako je v Goriških brdih ponekod še vedno v navadi, da na sod postavijo jabolko, v katero zataknejo različna mediteranska zelišča, na osnovi tega jabolka pa potem ugotavljajo, kakšna bo naslednja letina. Če se jabolko lepo posuši, bo drugo leto dobro vino, če zgnije, bo letina slaba. V nekaterih slovenskih krajih je ohranjeno vedeevanje s prsno kostjo pečene goske: če je rjava, bo zima huda, če je bela, bo zelo zasneena.