Ta misel, ki jo je decembra lani izrekel slovenski predsednik Borut Pahor na Praškem gradu, ko je njegov kolega Miloš Zeman, predsednik Češke republike, prejel v dar stekleničko vina najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta, me spremlja vse od dne, ko je bila izrečena. Ne spominjam se, da bi jo kdo dobesedno povzel, v meni pa kljub temu odzvanja kot eno najdragocenejših sporočil, okoli katerega lahko pletemo zgodbo naše vinarske (samo)zavesti.
Mariborska trta ni le najstarejša, je prav gotovo tudi najbolj simbolno – množično in sistematično – razširjena vinska trta na svetu. Zanesljivo ni biološke potomke ene same vinske trte, ki bi svoje korenine v skoraj natanko četrt stoletja razširila z obrežja Drave do Ljubljane, Melbourna, Sappora, Berlina, papeških vrtov, Dunaja, Prage, Londona in drugih rastišč po svetu, kjer so ji odmerili častna mesta. V Pragi celo ob obzidju gradu, ki ga letno obišče več kot štiri milijone turistov. Praška trta (natančneje štiri trte) imajo globlji simbolni pomen. Njen prostor je pod kipom arhitekta Jožeta Plečnika, ki je v Pragi deloval najprej od leta 1911 do 1920, ko je predaval na Umetniško obrtni šoli, nato pa od leta 1920 do 1930, ko je bil na povabilo predsednika Masaryka glavni arhitekt obnove gradu čeških knezov in kraljev. Plečnik na Hradčanih ni pozabil na vinsko trto, ki je na grajski prisoji rasla že v 10. stoletju in je v času njegovega bivanja v Pragi tam ni bilo več. V okviru celovite prenove je spet oživil grajski vinograd. Danes tam rasejo trte sorte Hibernal, njihovo vino pa vsako leto napolnijo v približno 600 ročno oštevilčenih steklenic, katerih etiketa na hrbtni strani prinaša sporočilo, da je tradicijo vinogradništva v dvajsetih letih minulega stoletja na Praški grad vrnil arhitekt Jože Plečnik. To se je zgodilo približno dve desetletji po tistem, ko je vinogradniški strokovnjak Bohuslav Skalicky, sicer vinogradniški nadzornik za Kranjsko v Novem mestu, leta 1909 v Pragi pripravil prvo razstavo Kranjskih vin. Mimogrede, imamo Slovenci še kaj bistveno bolj svetovnega od mojstra Plečnika in stare trte?
Poglabljanje v zanimive in skoraj neznane podrobnosti vina in vinske trte tako postaja vznemirljivo in polno presenečenj, saj gre najbrž za edino rastlino, ki zmore zjedriti toliko žlahtne simbolike. Dogodek Zavoda SloVino je zato veliko več kot srečanje strokovnjakov in ljubiteljev s sebi ljubo tematiko. Je tudi razmislek o »najdragocenejšem darilu«, ki je bilo najprej kot naravna danost podarjeno nam samim, od nas pa je odvisno, koliko in s kakšnim razumevanjem bomo to dragocenost posredovali naprej ter s tem širili sloves vinske dežele, katere samozavest je načeta vedno, ko jo spregledajo snovalci kakšnega novega zemljevida vinorodnega sveta. Najstarejša vinska trta je priložnost, ki se ponuja sama po sebi. Vina štajerske Slovenije in slovenska vina nasploh zato niso samo »neka« vina, so vina iz dežele najstarejše trte na svetu. V času in okoliščinah, ko zmoremo skoraj vse povezano s kakovostjo in odločilno vlogo dobre prodaje, se po čudežu ohranjena trta z Lenta ponuja kot ambasadorka slovenskega vinarstva in eden ne ravno pogosto dodeljenih presežkov svetovnega formata v tem prostoru.
Njena zgodba zahteva več samozavesti in sistematike, žal tako neznačilnih kategorij za okolja, kjer se tradicionalne vrednote bolj zlo-rabljajo kot upo-rabljajo in kjer so celo najvišji izvoljeni predstavniki ljudstva nedavno tega v svetovnem merilu skoraj neprepoznavno pivovarno razglasili kar za nacionalni interes. Razlogi take odločitve so v tranzicijskih časih precej prozorni. S pravim nacionalnim interesom – kolikor je v tej besedni zvezi še ostalo realne teže – pa se pri nas ukvarja nekdo drug. Tisti, ki vlaga v drago mehanizacijo, da z njo obdeluje (pre)strma prisojna pobočja, vlaga v tehnologijo, znanje in uspešnost na tržišču. S tem skrbi za podobo krajine, ki je tudi zaradi vinogradov izjemna in zato, da iz te dežele v zmedenih časih na svetovne naslovnice poleg občasnih športnih dosežkov pride še kakšen presežnik. Tak v zvezi z vinom, ki občasno vznemiri kultivirano sceno in sporoča, da tam ob stičišču alpskega, panonskega in mediteranskega sveta leži obdarjena dežela posebnežev, ki običajno porabijo veliko preveč truda, da z izrabo teh danosti samozavestno stopajo na mednarodno sceno, medtem ko njihovi maziljenci, polni širokoustnega »nacionalnega interesa«, ubirajo svoja pota. Stara trta, ki je preživela vse hudo, kar je v stoletjih šlo skozi te kraje, nam ob tem sporoča, da je treba pač vztrajati in predano delati ter seveda ne spregledati pomembnega sporočila, da je za vsak uspeh na Slovenskem potrebnega več truda kot drugod in da, spet praviloma, stvari v domačem okolju niso vedno kronane s priznanji. Vsaj ne takoj …
Stane Kocutar
