Iskanje ‘resnice’ v vinu in arhitekturi.
Nemalokrat slišimo, kako pomembno je, da vino strežemo in uživamo ohlajeno na ustrezno temperaturo, v pravilno izbranem kozarcu, ob skladni jedi in v dobri družbi.
Kaj pa prostor, ki nas obdaja? Ne le pokrajina, kjer odkrivamo nove vinske poti ali poglede na vrvež urbanega središča, kamor smo bili povabljeni. Pomislimo na eksterier, ki nas premami, da si ogledamo določeno arhitekturo, obogateno z vinsko ponudbo. Vhode, ki nas popeljejo in zvabijo do povsem drugega sveta. Interier z izbranim pohištvom, teksturami, s katerimi smo v stiku, in materiali, čeprav jih z usmerjenim pogledom v kozarec vina zaznamo vsaj s perifernim vidom. Razsvetljava, ki ustvari posebno atmosfero prostora. Vse to namreč bistveno vpliva na naše zaznavanje in čutenje, na to, v kakšni meri bomo ob vinu uživali, posledično pa tudi na uspešnost ponudnika in njegovo prepoznavnost.
Medtem ko so degustacijske sobe primerno osvetljene, pregrajene in ustrezno opremljene v minimalistični belini za objektivnejše ocenjevanje barve vina, pa sta na drugi strani pomembna tudi izgled in funkcionalnost številne infrastrukture, ki je potrebna za pridelavo vina in predstavitev vinske ponudbe. In ob tem ni treba pomisliti zgolj na sodobne volumne iz tujine; mnogokrat je dovolj že forma, ki je ustrezno vpeta v vinorodno pokrajino, izbrani materiali, ki so zvesti lokalnemu okolju in lahko poistovetijo vinarja ali vinogradnika z njegovim konceptom, ponudbo in vsebino t. i. vinske arhitekture − izraza, ki se vse pogosteje uporablja. Kljub temu da je arhitekturna stroka zadolžena za usmerjanje k ustreznim idejam, pa lahko k boljšim rešitvam s svojo zvestobo tradiciji pripomorejo prav vinogradniki in vinarji sami. Naj se sliši kakor prelaganje na druga pleča, a ponudnikom bo težko pomagal zgolj sodobno opremljen prostor ali high-tech izbrana fasada, če se ne bo omenjeno do določene mere skladalo z okoljem, lokalno prebivalstvo pa bo takšne rešitve morda celo zavračalo.
Res je, da sleherna vinska klet nima večstoletne tradicije, definicija idealnega univerzalnega prostora t. i. vinske arhitekture pa ne obstaja; vendar je črpanje idej iz lokalnega okolja, s poudarki na arhitekturno sodobnih rešitvah, težko napačno izbran odgovor.
Kako bo vinska arhitektura v Sloveniji oblikovana v naslednjih letih, ali jo bomo znali še bolje integrirati v okolje in ali jo bomo sploh izkoristili v prid uspešnejšemu vinskemu turizmu, je odvisno od vseh nas. Pomislimo na to, ko bomo naslednjič segli po kozarcu vina.
Če latinski izraz ‘In vino veritas’ postaja že klišejski, bi morda moralo klišejsko postati tudi zavedanje, da je prostor, ki nas obdaja in spodbudi k okušanju vin, resnično pomemben; ne nazadnje lahko vzporednico potegnemo z besedami ameriškega arhitekta estonskih korenin Louisa Kahna, da tudi ‘arhitektura sega po resnici’.
Rebeka Pinosa (univ. dipl. inž. arh.)
