Nobeno presenečenje ni, da izvoz slovenskih vin iz leta v leto narašča. Vzrokov za to je več: kakovost slovenskih vin, naša vina postajajo prepoznavnejša zaradi mnogih priznanj na različnih mednarodnih ocenjevanjih, vinarji vlagajo vedno več truda v prodiranje na tuje trge, tujci spoznavajo Slovenijo na številne načine in to jim prebuja željo po slovenskih vinih tudi doma, nezanemarljiv vzrok pa je tudi, da so slovenska vina butična. Enostavno so zaradi majhnosti proizvodnje v svetovnem merilu rariteta, ki ni na voljo vsakomur, in ni malo vinoljubcev, ki jih ravno to navdušuje in opogumlja, da pogosteje tudi na policah trgovin v tujini iščejo, zahtevajo in odkrivajo slovenska vina. Konec koncev ni pomembno, kateri od prej naštetih vzrokov je glavni, važno je, da slovenska vina so prisotna na svetovnih trgih. Čeprav …
Ja, spet je »hudič« v podrobnostih. Ne pri vseh vinih, in ne pri vseh vinarjih, da se razumemo. Verjamem, ma kaj verjamem, prepričan sem, da sem na večino naših vinarjev, ki so uspeli s svojimi vini prodreti na tuje trge, upravičeno ponosen. So pa tudi tisti drugi, ki so mi vzbudili zelo slab občutek, ko sem njihova vina srečal na policah trgovin v tujini, stanje pa se je še poslabšalo, ko sem slišal njihove opise izvoznih uspehov. Žalostno je, da v tem trenutku ni povsem jasno, na čigavi strani je krivda za ta slab občutek. Jasno pa je, da krivda domuje v Sloveniji. Torej poglejmo!
Ne bom razglabljal o vseh trgih, ki jih dosegajo slovenski vinarji, in tudi ne o vseh njihovih različnih pristopih, ki na koncu oblikujejo eno od dveh najpomembnejših povezav vinarjev s potrošniki. Na prvem mestu (vsaj upam, da je tako) je všečnost vina, na drugem pa cenovna ustreznost, ali price performance, kot to tržniki raje imenujejo. In ker o okusu ni smiselno razpravljati, kot so ugotovili že pred dvema tisočletjema Rimljani, bom pokukal zgolj v ta mistični price performance. Ob tem moram za začetek izpostaviti enega od naših vinarjev (ime ni pomembnejše od zgodbe, zato ga ne bom imenoval), ki je ne tako dolgo nazaj v pogovoru z mediji povedal, da ne le da povečuje izvoz praktično iz leta v leto, temveč tudi, da na tujih trgih dosega boljše cene kot doma.
Skoraj vsak teden obiščem Avstrijo. Med ostalim je to tudi vinorodna država, od katere se lahko Slovenci še veliko naučimo. Ne na vseh področjih, pa kljub temu … In seveda večkrat zaidem tudi v njihove trgovine. Dokaj redno preletim tudi ponudbo vin na njihovih policah. Bil sem prijetno presenečen, ko sem opazil, da se ponudba iz Slovenije uvoženih vin izboljšuje. Potem pa – ja, potem sem opazil cene. Poudarjam, to ni strokovna analiza trga in oblikovanja cen na njem, je zgolj osebna refleksija.
Ne želim posploševati. Ampak vseeno tu nekaj ne štima. Ista sorta, isti letnik, povsem enaka embalaža, isti vinar – in cena vina v avstrijskih trgovinah je približno 15 do 20 odstotkov nižja kot je v Sloveniji. Vse to obarvajmo z izjavo tega istega vinarja, da v tujini dosega boljše cene kot doma. No, res je, da na prodajno ceno vpliva več dejavnikov. Tako na grobo pa bi lahko rekli, da jo sestavljajo cena, ki jo doseže za svoje vino vinar, stroški, ki nastanejo na poti od vinarja do trgovca, in trgovčev pribitek, ki mora zadoščati za stroške in tudi za dobiček trgovine. Ko upoštevamo to, pridemo do zaključka, da vsaj temu vinarju izvoz financiramo kupci doma, ali pa smo kupci vina doma žrtve ropanja naših trgovcev. Kajti možni sta dve razlagi vinarjeve izjave o doseganju višjih cen pri izvozu kot pri prodaji doma:
- Vinar je povedal resnico. Vino avstrijskim trgovcem proda po zanj ugodnejši ceni kot jo dosega pri prodaji trgovcem v Sloveniji. In takoj se postavi vprašanje, kako lahko trgovci iz Avstrije, ki za vino torej plačajo več kot trgovci v Sloveniji, to vino prodajajo po do petino nižji ceni, kot jo plačujemo potrošniki doma. Ker trgovci praviloma niso humanitarci, ampak poslujejo zato, da ustvarijo dobiček, ki je temelj njihovega tako poslovnega kot osebnega preživetja, je odgovor na dlani: tudi bistveno nižje marže kot jih imajo slovenski trgovci, zadoščajo za pozitivno poslovanje pri prodaji vin. Marže v Sloveniji so torej vsaj previsoke, če ne že kar oderuške.
- Vinar se je zlagal. Vino v Avstrijo prodaja po nižji ceni, kot jo dosega doma, ampak je to sprejel kot ceno osvajanja tujega trga. Žalostno pa je, da ne premore poguma, da bi to priznal tudi domačim kupcem, tistim torej, ki mu zagotavljajo (še vedno) preživetje. Če bi to priznal, bi vsaj jaz še vedno s ponosom segal po njegovih vinih.
Kot rečeno, to je primer enega vinarja in njegovih vin v eni državi. Kljub temu pa je že en primer dovolj, da potrošniku pokvari podobo branže, ki naj bi bila ena najpomembnješih pri ustvarjanju tako gospodarske kot tudi turistične, no, pa tudi etične podobe države. Ker – dolgoročno je vedno boljša iskrena kot sicer lepa, ampak lažna podoba.
Bortu Godec
