„V bistvu najraje priporočijo kar vinsko spremljavo, ob vsaki jedi kozarec drugega vina, kar pomeni, da dobite štiri jedi in sladico s štirimi kozarci vina za 50 evrov. To ni veliko za razkošne restavracije, za turistično kmetijo pa gotovo ni poceni,“ me je zbodel komentar enega izmed slovenskih „kulinaričnih ocenjevalcev“, ko je „ocenjeval“ tudi meni poznano turistično kmetijo, ki se med drugim ponaša z vini svetovnega slovesa. Aja? Ja. Tako so usmerjeni pogledi in primerjave vrednosti med razkošnimi restavracijami (kaj je s tem mislil, ve le sam) in odličnimi ali celo prestižnimi turističnimi kmetijami, ki jih je, da ne bo pomote, v Sloveniji kar nekaj. Kot da bi bili osnovni stroški na turistični kmetiji nižji. Ja, misli si, da so na kmetiji cenejši elektrika, plin, ogrevanje, voda, da so nižji stroški kuhinjske in gostinske opreme, obratovalni in režijski stroški, prispevki in osebje? Verjetno si lahko misli, da so vsi pridelki in izdelki, živila in meso, ki jih ponudijo na turistični kmetiji, čeprav jih v večini pridelajo in predelajo sami, zastonj. Da zrastejo sami od sebe, brez znanja in spoštovanja narave in njenega utripa. Da so sodi, stiskalnice in polnilne linije ter oprema vinskih kleti samoumevne, da ti nekdo podari steklenice, nalepke in dizajn zanje ter plutovinaste zamaške. Da je 
šolanje, izobraževanje, vsakodnevno gledanje v nebo, kaj ti bo narava dala in kaj ti bo vzela, in izkušnje, kako pridelati in ponuditi najbolje, enostavne? Pa ja. In nekdo si upa napisati, da pethodni, skrbno izbran meni ter skoraj buteljka raznovrstnih vin slovenskega vinarja, ki se je že trikrat vpisal med stoterico najboljših na svetu, ni poceni? Žalostno. Ampak tako je in tako ne bi smelo biti. Vsako ceno določa trg. In tudi pri tej turistični kmetiji, ki jo je ocenjeval dotični slovenski „kulinarični ocenjevalec“, je takrat, ko so odprti, težko dobiti prosto mesto.
„Ocenjujemo, da ima Slovenija na cenovnem področju konkurenčno prednost pred večino primerjanih držav in pokrajin. Rezultat nižje cene so nižji stroški za gosta, vendar obstaja tudi možnost nižje zaznane vrednosti,“ so med drugim zapisali v Strategiji razvoja gastronomije Slovenije. In to je velika nevarnost, da nekdo v imenu nekega medija, ki kroji javno mnenje, dodaja svoj osebni komentar o ceni. Pošteno bi moralo biti, da korektno oceni surovine, ki jih dobi na krožnik, okuse, inovativnost, pristop, postrežbo, razlago, okolje in dušo, ki je vtkana v vse postreženo. Izpustite oceno, kaj si kdo misli, da je prava cena na turistični kmetiji. Napiši, koliko si plačal, in to je to. Morda je res, da so turistične kmetije z oblikovanjem cen ponudbe hrane in pijače tudi same krive, da se jih tako podcenjuje. Verjetno je res, da lahko marsikdo obišče turistično kmetijo in dobi na mizo kosilo, npr. juho z žganci in ocvirki, pečeno nogo kozlička, vzgojenega na ekološki kmetiji, svež kruh iz krušne peči, jabolčni štrudelj, s kakšnim litrčkom vina in kolekcijo v žganice namočenih sadežev in zeli, pa še kakšen sok iz ekološkega sadja se verjetno najde, vse skupaj za 15 evrov na jedca. Ma kaj se hecamo? Kje je tu računica, kje je tu spoštovanje do dela na kmetiji, spoštovanje do reje živali, kje so ure in ure dela na polju, v hlevu, z živalmi. Stroški z veterinarji, delavci, materialni stroški, čiščenje, pranje, likanje? Ali je tu miselnost ponudnika, da ne bo prišel nihče k njemu, če bo ponudil „predrago“ kosilo, zajtrk ali večerjo, če bo obračunal svojo ponudbo po realni ceni? Žalostno je samo pomisliti na to. Da trg to ureja? Ni res. To je le miselnost „slovenceljnov“, in na žalost ne le njih, da je mogoče na kmetiji jesti in piti skoraj zastonj in odnesti domov še kakšen kos salame ali sira. Ker kmetu z žuljavimi rokami, ki ti kljub temu, da je zgodaj zjutraj vstal, pomolzel krave in spekel svež kruh, ti postregel to, kar je pridelal, pospravil z mize, se s teboj ukvarjal in ki ga čaka še večerno 
delo v kleti, hlevu ali v predelavi, rečeš, da je bilo dobro in da boš še prišel? Ma daj! Področje korektne in „prave“ cene ponudbe res prepustimo ponudnikom in njihovi presoji in spretnosti pri prilagajanju tržni situaciji. Čeprav gre za razred vrhunske kulinarike, so cene pri posameznih ponudnikih tako različne, da jih ne moremo določiti niti orientacijsko, kar je popolnoma v skladu s ponudbo gastronomije drugod po svetu. In na turistični kmetiji bi se morali, dragi kmetje, tisti, ki korektno opravljate svoje poslanstvo, navaditi, da bi z muko pridelane in predelane pridelke in proizvode znali ceniti najprej sami, spoštovati svoje delo in delo svoje družine, ki je predana kmetiji in ustvarjanju hrane zase in za druge, saj vas bodo potem cenili tudi drugi. Ne dovolite, da vas bodo obiskovalci turističnih kmetij in jedci podcenjevali z besedami, dejanji ali ceno.
Mitja Butul
