Na 24. martinovanju v Gornji Radgoni je veliko navduenih vinoljubov in veseljakov spremljalo bogati program praznovanja sv. Martina
Martinovanje je v mestu sejmov in penine Gornji Radgoni vedno prav posebno doivetje in tako je bilo tudi letos. Bogati vinski tradiciji radgonskega območja so se domačini in številni gostje iz drugih delov drave ter sosednje Avstrije, letos poklonili prav na predvečer sv. Martina, ki mošt spremeni v vino. Tudi letos je Zavod za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur, v sodelovanju z društvom vinogradnikov in drugimi društvi ter organizacijami, pripravil pester kulturno-zabavni program s tradicionalnim krstom mošta, ogledom vinskih kleti in vinogradniške zbirke v Špitalu, trnico, kjer ni manjkalo kulinaričnih dobrot, stare in nove kapljice… Prireditev je zaznamoval tudi nastop ljudskega godca Danila Rajha, Pihalnega orkestra Gornja Radgona, Folklorne skupine Gornja Radgona, Tamburaške skupine KD Peter Dajnko, Turističnega društva Negova – Spodnji Ivanjci ter ansambla Štajerski fakini.
Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih e nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot pred leti spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih, mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu drave, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško-vinarska območja in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi “uradno” spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (24. po vrsti) martinovanje, ki je pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije…
Radgonsko martinovanje, ki bo mnogim ostalo v lepem spominu, je letos spet potekalo na Kerenčičevi ulici (Spodnji gris), med reko Muro in zgradbo sodišča, torej tik pod kletmi Radgonskih goric d.d., kjer vina in penin ne manjka, pripravili pa so ga Občina Gornja Radgona, Kultprotur, Radgonske gorice d.d. in Društvo vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric. Bilo je tudi izjemno toplo za ta letni čas, v programu, ki se je začel e pred poldnevom in kjer so mnoice obiskovalcev skozi celodnevno dogajanje videle marsikaj zanimivega ter popile na stotine litrov lahtne kapljice ter pojedle stotine kilogramov kulinaričnih dobrot, je gotovo vsakdo našel nekaj zase.
Poleg bogate kulinarične in vinske ponudbe ter izdelkov domače in umetnostne obrti, ki so jih ponujali na posebnih stojnicah, je bil organiziran tudi ogled muzeja, kleti ipd. V osrednjem programu, ki ga je povezoval Bojan Rajk, je bil nastop skupine Štajerski fakini, folklorne, tamburaške in celo gledališke skupine. Pred in po opravljenem krstu novega vina, ki so ga izvedli gostje iz Dobrovnika, na čelu s tamkajšnjim upanom Marjanom Kardinarjem, ter domača vinska kraljica Katja Klobasa, so mnoice obiskovalcev lahko uivale ob dobri kapljici in kulinariki… Prisotne sta pozdravila tudi predsednik Društva vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric Milan Kolarič in radgonski upan Stanko Rojko, nato pa zabava pozno v noč. Sicer pa sta na radgonskem območju podobni martinovanji bili tudi na vinorodni Kapeli ter v Apačah.
Zakaj vino po Martinovem?
Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil Noe, enkrat pa naj bi se tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je šla celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da mora imeti vsak vinogradnik ob trgatvi še staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. Šah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja, strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati, je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so našli 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Stara egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi, da so tam v davnini (točneje pred 4000 leti) imeli najstroje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino, so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Backusa in vino naj zori štiri leta. Pot čez keltska boanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino. Zato je krščanstvo tudi dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je še kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vprašamo katera pot je prava…
Martinovo je jesenski pust
Martinovo je v Sloveniji priljubljen praznik, ki ga večina praznuje ob koncih tedna, na soboto in nedeljo, manjšina pa tudi na sam praznik, ki je letos prav v nedeljo, 11. novembra. Po ljudskem reku je Martinovo jesenski pust. Sveti Martin sam pri tem nima delea, v knjigi Praznično leto Slovencev razlaga narodopisec Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, je starejšega izvora. Postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K temu so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakršno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma še. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je e spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je e zgodaj pridruila gos: po vsej verjetnosti je bila to daritvena ival, piše Niko Kuret.
Sicer pa legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog Martinovega mošt spremenil v vino. Nekoliko kasnejša legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za škofa. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje skušali razloiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najbolj značilna praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino. Martin Tourski se je rodil oktobra leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju, na Madarskem. Starša sta bila pogana, Martin pa je proti njuni volji pri dvanajstih zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je stopil v dravno vojsko in postal častnik gardne konjenice. e v tem času so ga hvalili zaradi njegove skromnosti in izredne ljubezni do blinjega.
Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amisensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni. Martin se je poslovil od cesarske slube in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel mašniško posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Leta 371 je bil namreč izvoljen za škofa v Toursu. Povsod so govorili o moči njegovih čudenih ozdravljenj, izganjanja duhov in obujanja mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je tudi pri boji slubi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem škofovskem sedeu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji škofiji. Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov – nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem, tudi v Sloveniji. Je namreč priprošnjik vojakov, pastirjev, reveev in suknarjev…
Besedilo: O.B.