Da se ne bomo razumeli narobe – slovensko vinogradništvo in vinarstvo še zdaleč nistazaspana. Verjetno še nikoli nstai bila tako budna kot v zadnjih letih. To se močno pozna na rastočih uspehih in na rastoči prepoznavnosti slovenskih vin in Slovenije kot vinske države. Ampak, to je skoraj izključno zasluga vinarjev samih. Pa jih pri tem ne vodi le želja po izboljšanju ekonomske učinkovitosti njihove dejavnosti, v najmanj enaki meri je njihova prodornost rojena skozi njihovo strast do vina kot produkta, ki mora v kar največji meri združevati modrost kmeta v vinogradu in umetnost enologa v kleti. In ta strast jih sili, da s svojimi vini osvajajo svet. Včasih celo v nasprotju z ekonomsko logiko, a vseeno jih nekaj sili, da predstavijo vino svetu in svet vinu.
Na žalost jim država pri tem velikokrat ni sledila, jih ni razumela, in jih je z različnimi predpisi celo omejevala. Če na srečo država pri oviranju panoge zadnja leta ni več zelo dosledna, pa to po drugi strani ne pomeni, da je prevzela pozitivno vlogo pri razvoju dejavnosti. Še vedno se namreč raje kot da bi aktivno ustvarjala možnosti za še uspešnejše večanje prepoznavnosti slovenskih vin in posledično krepitev njihovega položaja na svetovnih trgih ukvarja zgolj s podporo tistim vinarjem, ki že imajo izdelano strategijo prodiranja na tuje trge. Ker je to pač bolj enostavno. A na tak način svoje naloge pač ne opravlja najbolje.
Zadnja leta pa so se začele tudi na področju vinarstva prebujati nove trnjulčice, ki premorejo nesluten potencial za ustvarjanje blagovne znamke slovenskih vin, in država bi se pri tem morala pokazati modrejšo, kot se je kazala do zdaj. Te prebujajoče trnjulčice so avtohtone slovenske vinske sorte. Njihovo prebujanje sovpada z razvojem želje, nekateri to imenujejo kar svetovni trend, po vračanju vinarstva h koreninam, h izvornim tehnologijam in pristopom, kakršne so pri kletarjenju uporabljali mojstri vinarstva skozi zgodovino. Želja po pristnosti pa je pomagala pri ponovnem vstopanju v prve vrste vinskih umetnij tudi sortam, ki so bile prej potisnjene nekam v senco ali pa so bile že skoraj pozabljene in izumrle.
Vendar pa je problem, ki ga pridelava teh sort vina prinaša, še potencirana težava slovenskega vinarstva. Tista težava, ki je lahko – in velikokrat tudi že postaja – prednost. Eni jo imenujejo majhnost. Lahko pa ji rečemo tudi butičnost. Če smo majhni že s celotno količino vseh slovenskih vin, kako majhni smo šele z izjemno majhnim deležem, ki ga avtohtone sorte predstavljajo v tej celoti. In tu lahko država najde tisto svojo vlogo, ki bi jo morala sicer najti že pri promociji slovenskih vin in graditvi blagovne znamke slovenskih vin že ob nastanku, pa je na žalost ni našla. In jo še vedno išče. Kajti promocija vin avtohtonih slovenskih sort je zaradi resnično butičnih količin teh vin zelo hud, večktrat celo prehud zalogaj za vinarje same.
Pa pri tem ni potrebno odkrivati tople vode. Dovolj je pogledati, kako so zgradile blagovno znamko svojih vin države, ki so na vinskem trgu uspešnejše od Slovenije – ne zgolj zato, ker lahko trgu ponudijo večje količine vin, temveč, ker se tudi državni uradniki zavedajo pomena prodora vin na tuje trge tako za vinarje kot tudi za državo. Za državo zato, ker tako po eni strani lahko pobere več davkov, po drugi strani pa lahko privarčuje na mnogih področjih, od naložb v ohranjanje kulturne krajine pa vse do razvoja domače enologije in posledično tudi prodajanja vinarskega know-howa. Tako skozi gostovanja slovenskih enologov v tujini, kot tudi z razvojem študijskih programov, zanimivih za študente iz tujine, tudi recimo iz Francije, Italije, Španije, ali pa iz ZDA.
Potencial, ki ga premorejo avtohtone slovenske vinske sorte, nekatere v svetu že močno prisotne in prepoznavne kot na primer modra frankinja in vitovska grganja, druge še skoraj povsem neznane kot na primer ranfol, je torej neizmeren. Ker že njihova avtohtonost nudi osnovo prepoznavne blagovne znamke. Naloga države je zgolj, da to prepoznavnost nadgradi v trgu všečno zgodbo. Vinogradniki in vinarji so ji iskanje te zgodbe že močno olajšali. S ponovno vzbujeno ljubeznijo do teh naših avtohtonih vinskih sort, še bolj pa s kakovostjo vin iz teh sort. In samo upamo lahko, da bodo te trnjulčice našle uspešno pot v svet z zadostno podporo države, in ne da bodo prisiljene ponovno zaspati.
Borut Godec
