Pred leti smo se s prijatelji dogovorili, da preizkusimo Slow Food večerjo v eni izmed slovenskih restavracij. Pred praznimi krožniki smo v čakanju na miniaturne porcije hrane prebili nekaj ur, plačali – takrat še v tolarjih, precej zasoljen račun in lačni odšli domov. Druga tovrstna izkušnja s kosilom v razširjenem družinskem krogu se je končala podobno. Glavni asociaciji, ki sta se mi vtisnili v spomin, sta bili visoka cena in prazen želodec.
Leta 2017 sem se s konceptom Slow Food srečal po službeni dolžnosti. V raziskavi Geografskega inštituta Antona Melika, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti sem bil pri projektu MEDFEST, v katerem smo se osredotočali na sredozemske kulinarične dediščinske izkušnje, zadolžen za identificiranje kulinaričnih izkušenj na območju slovenske Istre. Iskali smo kulinarične dogodke ali prakse, ki presegajo zgolj uživanje hrane v restavraciji, vključujejo še prenos znanja, povezovanje med ponudniki in lokalnimi proizvajalci ter ostalimi turističnimi ponudniki.
Eden izmed lokalnih ponudnikov, ki ponuja tovrstne izkušnje je tudi Turistična kmetija Butul. Po mnogih telefonskih razgovorih, ko sem si pridno beležil koristne podatke in informacije, sem jih zaradi kulinarične kompleksnosti izbral za poglobljeno analizo in predstavitev v projektnem Katalogu dobrih praks trajnostnih kulinaričnih izkušenj v Sredozemlju. Butulovi so člani organizacije Slow Food in se pri delovanju ravnajo po njenih načelih: dobro, čisto, pošteno. Prizadevajo si za pravi Slow Food, za sodelovanje med vsemi deležniki v kulinariki v lokalnem okolju, za močno vpetost v lokalno skupnost in za uvajanje inovativnih pristopov. To ne zgolj govorijo, temveč tudi živijo. Ali je prišel trenutek za mojo tretjo Slow Food izkušnjo? Prepričal sem svojo lepšo polovico, ki je bila sprva skeptična zaradi izkušenj podobnim mojim, in po nekaj poskusih mi je naposled uspelo dobiti prost termin za večerjo. Že po prvi jedi nama je bilo jasno, da domov ne bova odšla lačna. Zaradi obilja hrane sva bila odločena izpustiti zajtrk naslednje jutro. A glej ga zlomka, zjutraj sva bila oba lačna, zato sva pojedla vsak svoj običajen zajtrk. Ne samo da je bila večerja dobra in obilna, bila je predvsem izredno kakovostna – ni obležala v želodcu. Očitno sta bili moji prvi dve izkušnji snob food.
Butulove sem še istega leta pospremil na Slow Food prireditev Cheese v piemontsko mesto Bra, ki velja za največje srečanje sirarjev na svetu. Ob bogati in raznovrstni ponudbi malih proizvajalcev je rdeča nit dogajanja popularizacija sirov iz surovega, nepasteriziranega mleka. Javne debate in brezplačna predavanja na to tematiko so organizirana kar ob stojnicah na mestnih trgih in ulicah. Nisem vedel, da je na primer na Švedskem, v Grčiji in mnogih drugih državah prepovedano pridelovati sir iz nepasteriziranega mleka za prodajo. Si predstavljate, da v Sloveniji ne bi mogli kupiti sira Tolminc?
Butulovi stojnici sem leta 2018 sledil še v Torino na prireditev Salone del Gusto, po številu obiskovalcev največji dogodek, v organizaciji Slow Food. Ob strokovnih kulinaričnih predavanjih, predstavitvah, prisotnosti velikih prehrambenih podjetjih je poudarek na malih lokalnih proizvajalcih hrane, kulinarični dediščini ter kulinaričnem turizmu. Svoje proizvode so ponujali sirarji, čebelarji, pivovarji, nabiralci negojenih ostrig iz Severnega morja, izdelovalci domače gorčice, pridelovalci naravnih vin in še mnogi drugi. Pridelovalci lešnikov iz Piemonta na stojnicah po 5 evrov na kozarec ponujajo lešnikove namaze z večjim deležem lešnikove paste, manjšim deležem sladkorja, brez palmovega olja in skritih trans maščob, kot so na voljo v podobnih izdelkih v trgovinah. To je dobro in čisto. To je poštena cena. Ali morda spodbuda, da se oskrbujemo neposredno pri proizvajalcih? Da kaj naredimo tudi sami doma? Pa me je spreletelo – pa saj jaz to že živim! Zelenjavo, mleko, jogurt, skuto, jajca kupujem pri lokalnem kmetu, nekajkrat letno se s konjskim in perutninskim mesom oskrbim neposredno pri rejcih, slovenski med kupim pri čebelarjih, neškropljene in nevoskane mandarine iz doline Neretve vsako jesen kupujem od pridelovalca, ki jih tedensko prodaja na parkirišču pred bližnjo gostilno, kakiji iz Slovenske istre in Vipavske doline v zabojčkih pozimi zorijo na hladnem v kleti in so vsak dan na dosegu roke. Oranžnih suhih marelic in svetlih suhih fig ne kupujem, saj to pomeni, da so žveplane in da me bo po njih bolela glava.
Slow Food je mnogo več kot zgolj obiskovanje dragih restavracij. Je izobraževanje o hrani, je vsakdanja odločitev o nakupu prehrambenih izdelkov, je pri nas doma, če se tako odločimo in si vzamemo čas.
Vir: Revija SloVino, vinsko – kulinarični trendi, oktober 2019.