Kot že mnogokrat smo se leto ponovno zbrali v Mariboru, da prediskutiramo kaj na temo vina in vsega drugega povezanega z njim. Velikokrat se zapletemo v brezvezne trače vinskega sveta, ki jih kmalu pozabimo, kakšen pa se izkaže celo za resničnega. Snidemo se, da preverimo kaj je na trgu, kaj ima konkurenca, kakšni bodo odzivi gostov. To je naša plat. Ne vidimo pa tistih, ki so si vzeli popoldne za srečanje z dobro kulinariko in druženje z mnogo primerki rujnega, ki so opravili takšno ali drugačno pot od mame trte, skozi marljive roke vinogradnika, vinarja, vse do steklenice, kjer se bo njihova veličina bolj ali manj častitljivo končala v obličju posameznika. Pa se zavedamo, da smo z enim samim požirkom popili košček rastišča, veliko požrtvovanja tistega, ki se je celo leto »tresel«, da bo lahko v jeseni obral čim boljše grozdje? Da smo z enim samim požirkom popili ogromno izkušenj in znanja, ter precizno zložen plan vinarja, da bi pridelal kar se da avtentično vino, ki bo razvajalo vaše brbončice in vašega duha? Se zavedamo, da je v enem samem požirku obilica preteklosti, tradicije in vztrajnosti, da je bila trta nekje varovana, negovana, vzljubljena, da je človek verjel vanjo, da bo iz nje naredil veličino? Še bi lahko našteval in dramatiziral, ampak vsa ta in še mnoga druga vprašanja so pomembna, preden postavimo sodbo, ko poskusimo slehernikovo vino in mu odgovorimo na tisto, kar je nalil v kozarec. Govorim predvsem neustrezni kritiki in o tem, da naše subjektivno mnenje še ne pomeni, da je vino zanič ampak je imel vinar za to mogoče razlog in z negodovanjem izražamo le svoje neutemeljeno nezadovoljstvo, ki ga velikokrat spremlja slabo poznavanje regije ali osebni izbor, ki pa je temu tuj.
Kot vemo vsak zakaj ima svoj zato. Mogoče se včasih zgodi, da je »zato« na nekoliko majavih tleh, a vseeno se vsak vinar odloči, da bo z vinom šel svojo pot, ki je lahko bolj ali manj usmerjena. Želim opozoriti na to, da ko že pristopimo k vinarju, prisluhnemo njegovi zgodbi, filozofiji oz. malo manj romantično, njegovi tehnologiji. Ko že imamo priložnost z njim vzpostaviti direkten stik, ga vprašajmo, če smo v dvomih, vse (skoraj vse) je dovoljeno in z veseljem vam bo povedal zgodbo, ki jo predstavlja njegovo vino, ki ga je skrbno negoval, da ga lahko vam predstavi v vsej svoji veličini. Samoumevno je, ali pa bi vsaj moralo biti, da vsi…recimo…rizlingi sveta ne bodo dišali enako, ne bodo imeli podobnega okusa, ne bodo identični in prav je tako. Največja prednost je, da lahko skozi vino izrazimo identiteto svojih vinogradov, saj tega ne more nihče prekopirati, zato je vsako vino bolj ali manj unikatno…niti naslednje leto vinar z istim vinogradom ne more več ponoviti enakega rezultata, tako je in tako vse do časovnega stroja J Še vedno prevečkrat pa se pojavi negodovanje nekoga, ker mu določen rizling ne bo všeč, saj on prisega le na tistega, kjer sta že njegov oče in dedek kupovala rizling. Torej…kdo je kriv? Vinar, ki ni pridelal vina po pričakovanjih gosta, ali gost, ki prisega na tradicijo navad svoje družine in na blagovno znamko vina družine, ki proizvaja vino že več generacij na isti zemlji? Glede tega lahko presodite sami, jaz pa lahko povem, da vsak gost, ki bo prišel pred vinarja s pričakovanji ustvarjenimi iz lastnih preferenc ne bo dobra stranka in bo prej ali slej našel konflikt, ter odšel še s slabšim mnenjem do celotnega pogleda na vinski svet, saj se ne more načuditi, kako je možno, da noben drug vinar ne more pridelati takšnega rizlinga kot njihov družinski vinar.
Sort, ki rastejo (samo) v Sloveniji je ogromno, mnogo več je pridnih rok, ki vsaka izbere svojo pot, ki se mu zdi najbolj smotrna, še več obstaja rastišč, ki neposredno vplivajo na končni izdelek, največ pa je različnih okusov, ki sodijo vino tako ali drugače. Da ne bo pomote, ne govorim o vinu, ki ima napako in jo potrošniku »prodajamo« kot stil, ampak govorim o izključno korektnih vinih, ki izražajo vse prej, že mnogokrat našteto. Želim si, da bi vsi, ki poskusijo vino prisluhnili pridelovalcem in jih skušali razumeti, da bi skušali podati čim bolj objektivno oceno, in da bi šele na zadnje mesto postavili osebno preferenco. Je pa res, da nam osebna preferenca le razjasni ali nam je neko vino pisano na kožo ali ne, v končni fazi je osebna preferenca le tista, ki je ključna, ali bomo v nekem vinu uživali ali ne, ni pa nujno vedno konstruktivna kritika do vina, vinarja, njegovega dela in kakovosti vina, ki je na oceni v kozarcu pred nami.
Kot pravijo ni vse črno in belo, pa bi bilo včasih enostavneje, če bi bilo. Vendar vsi uživamo v 50 odtenkih drugačnosti, hrepenimo po edinstvenosti in včasih povemo kakšno lepo zgodbo na račun vina, če je resnična ali ne. Kot pravi rek, da je v vinu resnica. In je! Samo v vinu je resnica, vse ostalo pa skuša povedati človek, zato jaz raje pravim »In vino veritas, in v…..«, za zaključek me vprašajte, ko se srečamo kje na VinDelu 2019
Maksimiljan Kadivec, Ptuj 24.9.2019
