Ali se je v Sloveniji v zadnjih letih na področju vina kaj spremenilo? Na to vprašanje bom poskusila odgovoriti, čeprav mi ne bo lahko, vendar se bom kar najbolje potrudila. Sem italijanska sommelierka, degustatorka, docentka in novinarka. Živim v bližini Trsta in sem že več kot 20 let v neposrednem stiku s svetom italijanskega in slovenskega vina. Kot sodnica sem sodelovala na vinskih tekmovanjih po vsej Evropi in sem se srečala z enologi in sommelierji iz številnih držav. V teh zadnjih 20. letih je svet vina doživel velik vzpon na komercialnem, predvsem pa na kakovostnem področju. V Sloveniji je to prizadevanje za kakovost postalo opazno še posebej v zadnjih desetih letih. Pojavila so se tekmovanja, festivali in degustatorska srečanja. Vsi ti dogodki so priložnosti, ki omogočajo vinogradnikom in izvajalcem sorodnih dejavnosti spoznavanje različnih proizvodov, predvsem pa medsebojno primerjavo. Želja po udeležbi na teh dogodkih je temeljni pogoj za rast in razvoj. Samo, ko se proizvajalec vina zaveda, da je njegovo vino lahko še boljše, da ni on edini, ki proizvaja vino visoke kakovosti, ko se odpravi iz svoje kleti v svet, poizkuša vina in izmenja mnenja z drugimi vinogradniki, ki so na svetovnem tržišču prisotni že več sto let, samo takrat lahko raste in izboljša kakovost svojih vin. Slovenski vinogradniki so to že storili in tudi danes uresničujejo to razvojno pot. Pred leti so skoraj vse male vinske kleti prodajale svoje pridelke velikim zadrugam. To se je do danes spremenilo. Nekateri pridelovalci še zmeraj vztrajajo samo pri prodaji grozdja, nekateri vinogradniki pa so razvili lastno blagovno znamko in so prisotni na tržišču. Na nacionalem ozemlju obstaja skoraj tridesettisoč vinskih ponudnikov. Od velikih pa vse do najmanjših. Popolnoma jasno je, da iskanje kakovosti ni vsem obrodilo želenih sadov, opazno pa je veliko prizadevanje in želja po izstopanju in po ustvarjanju proizvodov, ki se lahko brez dvoma kosajo z drugimi po svetu ali samo z bližnjimi sosedi. Zelo pomembno je, da sem opazila željo po ohranjanju tradicije. Vsako vinsko pridelovalno področje v Sloveniji ima svojo identiteto in jo poskuša ohraniti. V Podravju, na Štajerskem, v okolici Maribora in na meji z Avstrijo se vedno bolj razvijajo aromatična vina in penine z lastno konotacijo. Gre za gojenje sort, kot so šipon, avtohtona modra frankinja in modri pinot, v kombinaciji z mednarodnim tramincem in sauvignonom, ki odlično predstavljajo področje. Posavje, Osrednja Slovenija in Dolenjska so morda vinska območja, ki so se najmanj prenovila. Morebiten razlog so izredno majhna posestva in pomanjkanje enotne vizije. Njihovega cvička je zelo težko definirati, vendar pa so nekatera rose vina ali penine zelo dobre. Prepričana sem, da je gibalo razvoja slovenske enologije Vinorodna dežela Primorje s svojimi Goriškimi brdi, ki visoko stavijo na rebulo kot njihovo nacionalno vino. Hvaljena je na mnogih prireditvah in se z velikim uspehom uveljavlja na mednarodnem tržišču. Poleg tega velja omeniti Vipavo s svojimi majhnimi, vendar bogatimi avtohtonimi vini, zelen in pinela, ki počasi postajata prepoznavna. Regija se povezuje z italijanskim krasom, ki je s sortama vitovska grganja in teranom sinonim visoke strokovnosti vinogradništva. Skupaj s slovensko Istro pa sta domovina istrske malvazije in refoška.
Razumljivo je, da se gojijo številne mednarodne sorte vinske trte in v mnogih primerih tudi z odličnimi rezultati. Dovolim pa si trditi, da se v svetu vse bolj uveljavljajo avtohtona vina, ki so odraz področja, od koder izvirajo in imajo svojo edinstveno zgodovino. To je izziv, za katerega vam želim, da ga uspešno opravite.
