Okrog tega dne se namreč mot spremeni v vino, kar je dober izgovor za veselje in praznovanje. Novo vino je treba na vsak način poskusiti, in zato ne preseneča, da je povsod veliko taknih in drugačnih slavljenj sv. Martina, ki je bil rojen v nai sosečini, na Madarskem. Sicer pa, običaji, ege in navade, ki se spletajo okrog Martinovega, se ujemajo tudi z ljudskim rekom, da je Martinovo jesenski pust. Ob sv. Martinu, torej ob koncu glavnine del, ne le v vinogradu temveč sploh na poljih, sadovnjakih, vrtovih, se tudi veliko razmilja o prihodnosti. In tukaj je brkone reitev v starem kitajskem pregovoru: Če hoče na visoko goro, najprej preglej vse poti. Celo po tem e raje vpraaj kaknega, ki je tam gor e bil ali pa vsaj tistega, ki je dobro vino pil, kajti za mnoge Slovence, zlasti za mnoge nae vinogradnike je to visoka gora, prav gotovo dobro vino. In tudi pot do dobrega vina je vzpenjanje na visoko goro.
Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil mogočni Noe, ki naj bi se enkrat tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je la celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi e staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. ah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so nali 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred dobrih 4000 let) imeli najstroje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Bakhusa in vino naj zori tiri leta. Pot čez keltska boanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino
Krčanstvo je dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je e kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vpraamo katera pot je prava In tudi mnogi nai vinogradniki in vinarji se pozorno zanimajo za vse najbolje poti. Zato je tudi prav, da se v tem jesenskem času, ko so v večini svoj pridelek e pospravili, skupaj poveselijo v čast tistemu, kar so z ljubeznijo in znanjem pridelali. Ta sad je sedaj na pragu prehoda mota v vino, ta praznik pa je zaznamoval sv. Martin. In kdo je sv. Martin, ki ga vinogradniki in vinarji tako slavimo: Rojen je bil na Madarskem (menda v okolici Szombathelyja), stopil pa je v rimsko vojako slubo. Iz teh časov izhaja tudi njegova najbolj znana legenda, ki pravi; Nekega ledenega večera se je vračal v tabor, ko ga je ubog berač prosil za pomoč. In ker sv. Martin ni imel pri sebi ne denarja ne hrane, si je z mečem prerezal plač in ga pol dal beraču. Naslednjo noč je Martina obiskal Kristus. Po tem dogodku je Martin postal kristjan in ivel kot pučavnik, počačen pa je bil tudi s škofovskim naslovom. Njegov pogreb je bil 11. novembra in tako je takrat njegov god. Martinov je poseben dan; ljudje se takrat radi druijo in uživajo ob večerji, ki zahteva gos in mlince, takrat pokušamo novo vino in se veselimo pridelka. Vedeti pa moramo, da je bil sv. Martin zaščitnik abstinentov in zmernosti. Paziti pa moramo, da bo vino človeku v veselje, ne pa v sramoto
Sicer pa, v novembru so tudi poganski predniki naega podnebnega pasu praznovali praznik v zahvalo za letino, delali so koline, da so si pripravili zaloge za zimski čas, ob tem pa so imeli tudi pastirji svoja obredna slavja. Ob tem prazniku so se zahvalili za uspeno pao, za zmanjanje črede so prosili blagoslov, spomnili so se tudi svojih rajnih prednikov. Martinovanje pa je tako nekakno krščansko nadaljevanje teh zahval, kajti spomniti kaže, da je sv. Martin Tourski bil galsko -frankovski narodni svetnik. Njegova stara sta bila pogana, sam pa je e z dvanajstimi leti proti volji svojih staršev prosil za sprejem med katehumene. S petnajstimi leti je stopil v dravno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Pri vojakih je pokazal izredno skromnost in nesebičnost, kar ga je ljudstvu e posebej priblialo. Po nekaj letih vojake slube je bil posvečen v manika. Potem se je odpravil domov, da bi spreobrnil svoje stare. Uspelo mu je le pri materi. Leta 371 je bil Martin izvoljen za kofa, kljub temu, da je imel med duhovčino, ki se ni hotela odreči privilegijev in udobja, veliko sovranikov. Ljudstvo pa ga je imelo neverjetno rado. Po vsej deeli so govorili o njegovih čudeih: ozdravljanju, obujanju od mrtvih, izganjanju hudobnih duhov, krotenju divjih ivali. Ljudstvo ga je kmalu po smrti leta 397 začelo častiti kot svetnika. Bil je eden izmed prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniko čast.
Čaščenje sv. Martina je prilo k nam pod frankovskim vplivom in je najbr najbolj cvetelo med 7. in 10. stoletjem. Njegovo čačenje so zelo pospeevali benediktinski menihi. Iz tega časa so nae najstareje cerkve sv. Martina, saj mu je na Slovenskem posvečeno čez 120 cerkva. Na Slovenskem so sprva predstavljali sv. Martina predvsem kot usmiljenega vojčaka, ki z mečem ree svoj plač, da ga bo dal reveu. Takega kaejo tudi nae oltarne slike. Precej kasneja je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina, ko se je skril pred sli, ki so mu prili povedat, da je izvoljen za kofa. Ker so ga izdale, morajo za kazen, na dan njegove smrti umreti. Od tu navada, da je treba na Martinovo nedeljo jesti pečeno gos, ki pa je od sv. Martina precej stareja in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena ival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so namreč prerokovali iz drobovine in kosti rtvenih ivali.
To vedeevanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost Martinove gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Če je bela, bo veliko snega. Ponekod so si na večer pred Martinovim kradli Martinove gosi in jih potem pojedli. Kjer gosi niso redili, je nadomečal gosko puran ali petelin, ponekod koko, medtem ko so v starih časih menda ob tem prazniku klali tudi vole. Gos je v simboličnem smislu solarna ival, povezana z gibanjem Sonca. Martinova gos simbolizira nianje Sonca, boična pa njegov skorajnji dvig. Povezavo med gosjo in Martinom pa lahko najdemo v tem, da je bila gos pri Keltih atribut vojnih bogov. V vinskih deelah se je goski za Martinovo pridruilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z Martinovim je rodila legendo, da je sv. Martin spremenil vodo v vino. Zato pri nas pravimo: ťVino pije svet Martin, voda naj pa ene mlinŤ! Martinovo so nekoč proslavljali v zidanicah. V Beli krajini so vedno slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, potem pa so stoje izpili vino. Prej je bil mot, od tega trenutka pa je vino. Nekako največ običajev spremembe mota v vino pa je v zadnjih letih na severovzhodu drave, torej zlasti v Vinski deeli podravski, med Kozjakom Kozjanskim Prekmurjem Slovenskimi goricami in Halozami
Nemci imenujejo Martinovo; Martinfest, Anglei Martinmas, tudi Martlemass, Hrvati Martinje… Veliko njihovih eg ob tem dnevu je podobnih ali celo enakih kot pri nas, druge so spet različne. Ponekod na kotskem in na Irskem je bilo ob Martinovem nujno opraviti krvno rtev. Če tega ne bi storili, bi bilo vse leto nesrečno. V teh krajih se na Martinovo ni smelo vrteti nobeno kolo, ker bi to prineslo nesrečo. Kolarji in mlinarji na ta dan niso delali. V nemkih deelah in v Angliji je bilo Martinovo plačilni dan za hlapce in dekle, takrat pa so se tudi menjavali: novi so prihajali in stari odhajali. Pojedine naj bi vplivale na obilnost naslednjega leta. Na Martinovo so e danes priljubljeni sejmi, ki jih najdemo posebno v alpskih deelah. Tam prodajajo sladkarije, sadje, darilca, posodo in tudi e boične okraske. Sv. Martin je povezan tudi s preganjanjem teme, kajti temo tega letnega časa so preganjali z Martinovim ognjem. V 16. stoletju so tudentje hodili po ulicah in prepevali Martinove pesmi. Martinova jea na predvečer pred praznikom je danes najbr najbolj znan običaj, ega pa ni stara. Gre za sprevod, ko Martinovemu konju sledijo otroci s svečami ali drugimi lučmi in prepevajo. Na Martinovo enejo pastirji ivino domov, pri tem hlapec preda gospodarju ibo, s katero je treba spomladi ivino spet odgnati na pao. Pri nas sta jesensko praznovanje pastirjev narekovali tudi drugi dve naravni okoličini. Konec je bilo prave pae, za zimo je bilo treba pripraviti zaloge ivea. Zato je bil to tudi čas kolin. Med najstarejimi pastirskimi egami ob Martinovem je skupna skromna pojedina na paniku. Na Gorenjskem so pastirji skuhali Martinovo kao. Sčasoma se je uveljavila na ta dan posebna pastirska maa. Ovce so vodili okrog oltarja in jih potem darovali cerkvi. Pastirjem so pri nas dajali obredno pecivo. Kasneje so pecivo delili otrokom, ki so hodili ponj od hie do hie.
Martinovanje je bilo povezano tudi z duhovi prednikov, ki so zahtevali svoj dele in ga tudi dobili. Na ta dan so se namreč njihove due vračale na zemljo. Na tajerskem so gostitelji, ko so gostje odli, pustili na mizi vse naloeno, da je bilo naslednje leto obilno. V Beli krajini so v zidanici na mizi pustili majoliko, napolnjeno z vinom, in kozarce, da bi bile tudi verne due v vicah delene martinovanja. Martinovo je vaen dan tudi v fantovskem ivljenju. V Bohinju so denimo na Martinovo nedeljo zvečer v gostilni sprejemali nove fante v fantovsko drubo. To so bili fantje, ki so imeli listek za nabor. Sprejem se je imenoval krst. Fant je moral najprej dati za tefan vina, nato pa eno zapeti. Potem se je moral spovedati pred fantovskim vodjem. Zatem pa je moral po svojo dekle, če jo je pripeljal nazaj in mu je prigala cigaro, je bil sprejet. Če je priel nazaj brez nje, je moral dati za pet litrov vina in čakati na sprejem naslednje leto. Dokler ni bil sprejet, ni smel med fante na vas in ni smel nositi suknje.
Včasih prinese Martin e nekaj lepih in toplih dni, ki jim pravimo babje leto. Temu pa ni mogoče preveč zaupati, saj za soncem sv. Martina kmalu pride sneg in zmrzal. Kmalu po Martinovem je namreč Miklavevo in z njim nov cikel letnih praznikov, Boič, tefan, Silvester… Tako je Martinovanje enako kot vino, nikoli nedokončana pesem. Z enim in drugim so povezane tevilne takne in drugačne zgodbe. Ena taknih je povezana tudi s slavnim Goethejem, ki je mimogrede bil rojen pred več kot 250 leti. Ob neki priliki, ko so ga namreč vpraali čemu bi se laje odpovedal vinu ali enskam je modro odgovoril, da je vse odvisno od letnika! In kaken vinski letnik bo krstil letonji Sv. Martin. Vitez ampanjca in vinski vitez Alojz Filipič, je prepričan, da odličnega. Po njegovem, to lahko potrdijo veliki in mali vinogradniki. Tudi gosi bodo letos bolj kot odlične, je prepričan Filipič
Mladi o mladem vinu/Irena Kupljen, biva Slovenska vinska kraljica:
MLADO VINO KOT MLADI LJUBIMCI
Hitro obrača čas list v knjigi našega življenja. Neustavljiv ritem gibanja kozmosa naj se znova zavrtel skozi leto dogodovčin, veselja, včasih potrtosti, skozi vse trenutke, ki so edini odsev naih spominov. Če so bili utrinki tega leta lepi, so lepi tudi spomini. In spet je jesen, ki je e od nekdaj poseben praznik. Praznik darov narave, praznik, ko se dela obračun letine, čas ko se priteva in odteva. Jesen je lahko bogata, lahko pa je tudi skopuka in takrat zima pomeni zategovanje pasu in upanje, da bo naslednja letina s svojimi darovi bogateja. Je pa tudi letni čas, ko se narava odene v pisane barve, ko sonce nič več ne pripeka tako, da bi se zatekli v senco. V tem času pa ima poseben praznik vino. Martinovo je čas, ko iz soda natočimo v kozarec lahtno tekočino, nič več motno, neopredeljene barve, ampak bistro, sortno obarvano, čas ko se začne modrovanje o novem vinskem letniku. e res, da se po grozdju da slutiti, kaken bo letnik, ampak tisti pravi trenutek, ko jo mogoče reči kaken v resnici je, pa določa sv. Martin, ki iz mota naredi vino. Kaken bo slovenski vinski letnik bo spregovoril sam mladec iz kleti. Je pa mlado vino seveda kot mladi ljubimci. Vedno razgibano, polno sveine in včasih neobvladljivih norosti, ki lahko pripeljejo tudi v pogubo. Zato pa je tukaj na vrsti z znanjem podkovani kletar. Na njem je, da nagajivca spozna, ukroti in ga nauči pokazati svojim oboevalcem tisto, kar skriva vsak kapljica njegovega telesa. elim si, da bi bilo martinovanje kot praznik, praznik tistih, ki se veselijo novega letnika z iskreno ljubeznijo in spotovanjem, zakaj za vino je treba veliko truda, dela in znanja. Zidanice, vinski hrami in vsi mi vinogradniki bomo vinu v čast gostili mnoge ljubitelje te lahtne kapljice, ki ni rada sama, rada je v drubi dobrih ljudi, lepe besede, mile pesmi in veselih ljudi
.
Sicer pa, vsi ki tako ali drugače spremljajo mot vedo, koliko zgodb se skriva v njem, vsak dan drugačna, vsak dan bolj plemenit. Zato se vinogradniki in kletarji zelo trudijo in ravnajo z njim previdno, da bo iz mota nastala vrhunska kapljica za vse tiste, ki jo znajo uivati z resnično ljubeznijo in pravo mero. Vsi vemo, koliko truda, dela in ljubezni je potrebno vloiti čez leto v nae vinograde in kleti, vendar se splača, saj ivimo v času, ko je dobra kvaliteta cenjena in dobro poplačana!
Besedilo: Oste Bakal
