Prihaja čas, ko sveti Martin iz mošta naredi vin

18
SVETI MARTIN BO TUDI LETOS PONUDIL VRHUNSKO VINSKO KAPLJICO
Martinovo ali sveti Martin, 11. november, je tudi pri nas v Sloveniji izjemno priljubljen praznik, še posebej zato, ker je povezano z vinom.

Okrog tega dne se namreč mošt spremeni v vino, kar je dober izgovor za veselje in praznovanje. Novo vino je treba na vsak način poskusiti, in zato ne preseneča, da je povsod veliko takšnih in drugačnih slavljenj sv. Martina, ki je bil rojen v naši soseščini, na Madžarskem. Sicer pa, običaji, šege in navade, ki se spletajo okrog Martinovega, se ujemajo tudi z ljudskim rekom, da je Martinovo jesenski pust. Ob sv. Martinu, torej ob koncu glavnine del, ne le v vinogradu temveč sploh na poljih, sadovnjakih, vrtovih, se tudi veliko razmišlja o prihodnosti. In tukaj je bržkone rešitev v starem kitajskem pregovoru: Če hočeš na visoko goro, najprej preglej vse poti. Celo po tem še raje vprašaj kakšnega, ki je tam gor že bil ali pa vsaj tistega, ki je dobro vino pil, kajti za mnoge Slovence, zlasti za mnoge naše vinogradnike je to visoka gora, prav gotovo dobro vino. In tudi pot do dobrega vina je vzpenjanje na visoko goro.

Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil mogočni Noe, ki naj bi se enkrat tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je šla celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi še staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. Šah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so našli 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred dobrih 4000 let) imeli najstrožje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Bakhusa in vino naj zori štiri leta. Pot čez keltska božanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino…

Krščanstvo je dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je še kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vprašamo katera pot je prava… In tudi mnogi naši vinogradniki in vinarji se pozorno zanimajo za vse najboljše poti. Zato je tudi prav, da se v tem jesenskem času, ko so v večini svoj pridelek že pospravili, skupaj poveselijo v čast tistemu, kar so z ljubeznijo in znanjem pridelali. Ta sad je sedaj na pragu prehoda mošta v vino, ta praznik pa je zaznamoval sv. Martin. In kdo je sv. Martin, ki ga vinogradniki in vinarji tako slavimo: Rojen je bil na Madžarskem (menda v okolici Szombathelyja), stopil pa je v rimsko vojaško službo. Iz teh časov izhaja tudi njegova najbolj znana legenda, ki pravi; Nekega ledenega večera se je vračal v tabor, ko ga je ubog berač prosil za pomoč. In ker sv. Martin ni imel pri sebi ne denarja ne hrane, si je z mečem prerezal plašč in ga pol dal beraču. Naslednjo noč je Martina obiskal Kristus. Po tem dogodku je Martin postal kristjan in živel kot puščavnik, počaščen pa je bil tudi s škofovskim naslovom. Njegov pogreb je bil 11. novembra in tako je takrat njegov god. Martinov je poseben dan; ljudje se takrat radi družijo in užživajo ob večerji, ki zahteva gos in mlince, takrat pokušamo novo vino in se veselimo pridelka. Vedeti pa moramo, da je bil sv. Martin zaščitnik abstinentov in zmernosti. Paziti pa moramo, da bo vino človeku v veselje, ne pa v sramoto…

Sicer pa, v novembru so tudi poganski predniki našega podnebnega pasu praznovali praznik v zahvalo za letino, delali so koline, da so si pripravili zaloge za zimski čas, ob tem pa so imeli tudi pastirji svoja obredna slavja. Ob tem prazniku so se zahvalili za uspešno pašo, za zmanjšanje črede so prosili blagoslov, spomnili so se tudi svojih rajnih prednikov. Martinovanje pa je tako nekakšno krščansko nadaljevanje teh zahval, kajti spomniti kažže, da je sv. Martin Tourski bil galsko -frankovski narodni svetnik. Njegova starša sta bila pogana, sam pa je že z dvanajstimi leti proti volji svojih staršev prosil za sprejem med katehumene. S petnajstimi leti je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Pri vojakih je pokazal izredno skromnost in nesebičnost, kar ga je ljudstvu še posebej približalo. Po nekaj letih vojaške službe je bil posvečen v mašnika. Potem se je odpravil domov, da bi spreobrnil svoje starše. Uspelo mu je le pri materi. Leta 371 je bil Martin izvoljen za škofa, kljub temu, da je imel med duhovščino, ki se ni hotela odreči privilegijev in udobja, veliko sovražnikov. Ljudstvo pa ga je imelo neverjetno rado. Po vsej deželi so govorili o njegovih čudežih: ozdravljanju, obujanju od mrtvih, izganjanju hudobnih duhov, krotenju divjih živali. Ljudstvo ga je kmalu po smrti leta 397 začelo častiti kot svetnika. Bil je eden izmed prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast.
Čaščenje sv. Martina je prišlo k nam pod frankovskim vplivom in je najbrž najbolj cvetelo med 7. in 10. stoletjem. Njegovo čaščenje so zelo pospeševali benediktinski menihi. Iz tega časa so naše najstarejše cerkve sv. Martina, saj mu je na Slovenskem posvečeno čez 120 cerkva. Na Slovenskem so sprva predstavljali sv. Martina predvsem kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo dal revežu. Takega kažejo tudi naše oltarne slike. Precej kasnejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale svetega Martina, ko se je skril pred sli, ki so mu prišli povedat, da je izvoljen za škofa. Ker so ga izdale, morajo za kazen, na dan njegove smrti umreti. Od tu navada, da je treba na Martinovo nedeljo jesti pečeno gos, ki pa je od sv. Martina precej starejša in je bila nekoč po vsej verjetnosti poganska daritvena žival, povezana z jesenskimi obredji. To dokazuje tudi prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti. Nekoč so namreč prerokovali iz drobovine in kosti žrtvenih živali.
To vedeževanje je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost Martinove gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima. Če je bela, bo veliko snega. Ponekod so si na večer pred Martinovim kradli Martinove gosi in jih potem pojedli. Kjer gosi niso redili, je nadomeščal gosko puran ali petelin, ponekod kokoš, medtem ko so v starih časih menda ob tem prazniku klali tudi vole. Gos je v simboličnem smislu solarna žival, povezana z gibanjem Sonca. Martinova gos simbolizira nižanje Sonca, božična pa njegov skorajšnji dvig. Povezavo med gosjo in Martinom pa lahko najdemo v tem, da je bila gos pri Keltih atribut vojnih bogov. V vinskih deželah se je goski za Martinovo pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. Povezava z Martinovim je rodila legendo, da je sv. Martin spremenil vodo v vino. Zato pri nas pravimo: ťVino pije svet Martin, voda naj pa žene mlinŤ! Martinovo so nekoč proslavljali v zidanicah. V Beli krajini so vedno slovesno krstili vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, potem pa so stoje izpili vino. Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. Nekako največ običajev spremembe mošta v vino pa je v zadnjih letih na severovzhodu države, torej zlasti v Vinski deželi podravski, med Kozjakom – Kozjanskim – Prekmurjem – Slovenskimi goricami in Halozami…
Nemci imenujejo Martinovo; Martinfest, Angleži Martinmas, tudi Martlemass, Hrvati Martinje… Veliko njihovih šeg ob tem dnevu je podobnih ali celo enakih kot pri nas, druge so spet različne. Ponekod na Škotskem in na Irskem je bilo ob Martinovem nujno opraviti krvno žrtev. Če tega ne bi storili, bi bilo vse leto nesrečno. V teh krajih se na Martinovo ni smelo vrteti nobeno kolo, ker bi to prineslo nesrečo. Kolarji in mlinarji na ta dan niso delali. V nemških deželah in v Angliji je bilo Martinovo plačilni dan za hlapce in dekle, takrat pa so se tudi menjavali: novi so prihajali in stari odhajali. Pojedine naj bi vplivale na obilnost naslednjega leta. Na Martinovo so še danes priljubljeni sejmi, ki jih najdemo posebno v alpskih deželah. Tam prodajajo sladkarije, sadje, darilca, posodo in tudi že božične okraske. Sv. Martin je povezan tudi s preganjanjem teme, kajti temo tega letnega časa so preganjali z Martinovim ognjem. V 16. stoletju so študentje hodili po ulicah in prepevali Martinove pesmi. Martinova ježa na predvečer pred praznikom je danes najbrž najbolj znan običaj, šega pa ni stara. Gre za sprevod, ko Martinovemu konju sledijo otroci s svečami ali drugimi lučmi in prepevajo. Na Martinovo ženejo pastirji živino domov, pri tem hlapec preda gospodarju šibo, s katero je treba spomladi živino spet odgnati na pašo. Pri nas sta jesensko praznovanje pastirjev narekovali tudi drugi dve naravni okoliščini. Konec je bilo prave paše, za zimo je bilo treba pripraviti zaloge živeža. Zato je bil to tudi čas kolin. Med najstarejšimi pastirskimi šegami ob Martinovem je skupna skromna pojedina na pašniku. Na Gorenjskem so pastirji skuhali Martinovo kašo. Sčasoma se je uveljavila na ta dan posebna pastirska maša. Ovce so vodili okrog oltarja in jih potem darovali cerkvi. Pastirjem so pri nas dajali obredno pecivo. Kasneje so pecivo delili otrokom, ki so hodili ponj od hiše do hiše.
Martinovanje je bilo povezano tudi z duhovi prednikov, ki so zahtevali svoj delež in ga tudi dobili. Na ta dan so se namreč njihove duše vračale na zemljo. Na Štajerskem so gostitelji, ko so gostje odšli, pustili na mizi vse naloženo, da je bilo naslednje leto obilno. V Beli krajini so v zidanici na mizi pustili majoliko, napolnjeno z vinom, in kozarce, da bi bile tudi verne duše v vicah deležne martinovanja. Martinovo je važen dan tudi v fantovskem življenju. V Bohinju so denimo na Martinovo nedeljo zvečer v gostilni sprejemali nove fante v fantovsko družbo. To so bili fantje, ki so imeli listek za nabor. Sprejem se je imenoval krst. Fant je moral najprej dati za štefan vina, nato pa eno zapeti. Potem se je moral spovedati pred fantovskim vodjem. Zatem pa je moral po svojo dekle, če jo je pripeljal nazaj in mu je prižgala cigaro, je bil sprejet. Če je prišel nazaj brez nje, je moral dati za pet litrov vina in čakati na sprejem naslednje leto. Dokler ni bil sprejet, ni smel med fante na vas in ni smel nositi suknje.

Včasih prinese Martin še nekaj lepih in toplih dni, ki jim pravimo babje leto. Temu pa ni mogoče preveč zaupati, saj za soncem sv. Martina kmalu pride sneg in zmrzal. Kmalu po Martinovem je namreč Miklavževo in z njim nov cikel letnih praznikov, Božič, Štefan, Silvester… Tako je Martinovanje enako kot vino, nikoli nedokončana pesem. Z enim in drugim so povezane številne takšne in drugačne zgodbe. Ena takšnih je povezana tudi s slavnim Goethejem, ki je mimogrede bil rojen pred več kot 250 leti. Ob neki priliki, ko so ga namreč vprašali čemu bi se lažje odpovedal – vinu ali ženskam – je modro odgovoril, da je vse odvisno od letnika! In kakšen vinski letnik bo krstil letošnji Sv. Martin. Vitez šampanjca in vinski vitez Alojz Filipič, je prepričan, da odličnega. Po njegovem, to lahko potrdijo veliki in mali vinogradniki. Tudi gosi bodo letos bolj kot odlične, je prepričan Filipič
Mladi o mladem vinu/Irena Kupljen, bivša Slovenska vinska kraljica:

MLADO VINO KOT MLADI LJUBIMCI
Hitro obrača čas list v knjigi našega žživljenja. Neustavljiv ritem gibanja kozmosa naj se znova zavrtel skozi leto dogodovščin, veselja, včasih potrtosti, skozi vse trenutke, ki so edini odsev naših spominov. Če so bili utrinki tega leta lepi, so lepi tudi spomini. In spet je jesen, ki je že od nekdaj poseben praznik. Praznik darov narave, praznik, ko se dela obračun letine, čas ko se prišteva in odšteva. Jesen je lahko bogata, lahko pa je tudi skopuška in takrat zima pomeni zategovanje pasu in upanje, da bo naslednja letina s svojimi darovi bogatejša. Je pa tudi letni čas, ko se narava odene v pisane barve, ko sonce nič več ne pripeka tako, da bi se zatekli v senco. V tem času pa ima poseben praznik vino. Martinovo je čas, ko iz soda natočimo v kozarec žlahtno tekočino, nič več motno, neopredeljene barve, ampak bistro, sortno obarvano, čas ko se začne modrovanje o novem vinskem letniku. Že res, da se po grozdju da slutiti, kakšen bo letnik, ampak tisti pravi trenutek, ko jo mogoče reči kakšen v resnici je, pa določa sv. Martin, ki iz mošta naredi vino. Kakšen bo slovenski vinski letnik bo spregovoril sam mladec iz kleti. Je pa mlado vino seveda kot mladi ljubimci. Vedno razgibano, polno svežine in včasih neobvladljivih norosti, ki lahko pripeljejo tudi v pogubo. Zato pa je tukaj na vrsti z znanjem podkovani kletar. Na njem je, da nagajivca spozna, ukroti in ga nauči pokazati svojim oboževalcem tisto, kar skriva vsak kapljica njegovega telesa. Želim si, da bi bilo martinovanje kot praznik, praznik tistih, ki se veselijo novega letnika z iskreno ljubeznijo in spoštovanjem, zakaj za vino je treba veliko truda, dela in znanja. Zidanice, vinski hrami in vsi mi vinogradniki bomo vinu v čast gostili mnoge ljubitelje te žlahtne kapljice, ki ni rada sama, rada je v družbi dobrih ljudi, lepe besede, mile pesmi in veselih ljudi….

Sicer pa, vsi ki tako ali drugače spremljajo mošt vedo, koliko zgodb se skriva v njem, vsak dan drugačna, vsak dan bolj plemenit. Zato se vinogradniki in kletarji zelo trudijo in ravnajo z njim previdno, da bo iz mošta nastala vrhunska kapljica za vse tiste, ki jo znajo uživati z resnično ljubeznijo in pravo mero. Vsi vemo, koliko truda, dela in ljubezni je potrebno vložiti čez leto v naše vinograde in kleti, vendar se splača, saj živimo v času, ko je dobra kvaliteta cenjena in dobro poplačana!

Besedilo: Oste Bakal