V spomin – In Memoriam, Stanko Čurin največji!

Preprosta lesena tabla, ki so mu jo prinesli njegovi prijatelji, je dolgo visela nad vhodom v njegovo klet na Kogu. Na njej je bil napis: »Tukaj se pričnejo nebesa! Hvala ti Stanko!« In prav ta občutek, ki ga doživljaš kot nekaj izjemnega, nekaj večjega, nekaj, kar je le redkim dano, je bil zmeraj ob srečanju z nesporno eminenco slovenskega vinogradništva in vinarstva, gospodom Stankom Čurinom. Ni bil le velik vinogradnik, ni bil le velik vinar z izjemnimi mednarodnimi uspehi, ni bil le skromen mož v belem plašču, z iskrivim pogledom in neizmerno energijo ter željo. Bil je velik gospod, strokovnjak, garač, mnogim idol, mentor, živa legenda in zaveden mož, z jasnimi stališči in pokončno držo! Eden redkih, ki ni menjaval barve, ni spreminjal stališč, nikoli ni menjal stila svojih velikih vin. Tega ni storil niti, ko je izgledalo, da je v modi vse drugo kot to, v kar je verjel. In njegova vina so prav zaradi njegovih prepričanj največja umetnina. In vsako povabilo »pridi boma malo kušala« je bila velika učna ura. Ne le vinska. Temveč neprecenljiva, življenjska.

Bil je učitelj. Učitelj, ki nas je usmerjal s svojimi zgledi. Takšen, ki ga ni zanimalo le mnenje mlajših, temveč je nasvete, ki so se mu zdeli koristni, tudi z veseljem uporabljal v praksi in na glas povedal, od katerega »sode

lavca« se je tega ali onega »navčija«. Neizmerno iskriv sogovornik. Odličen poslušalec. Znal je ločiti zrno od plevela. Bil je gospod v najbolj žlahtnem pomenu. Zmeraj je iskal nekaj več. V dodani vrednosti je užival, zmeraj je stremel k temu, da jo je dodajal svojim vinom. Veselil ga je napredek in neizmerno je spoštoval naravo.

Stanko, vsako druženje, »kušanje«, dolgi telefonski pogovori, tvoja prisotnost na prireditvah in pokušnjah, so bili in so še neizmeren navdih. Hvala ti! Ob slovesu mi zvenijo tvoje besede, misli preskakujejo od enega obiska do drugega srečanja, enkrat na štiri oči, naslednjič v družbi najvišjih gostov. Enkrat v Mariboru, ko si mel malo časa pred ali po »dohtarih«, drugič s kupico v ambientu pri Marti, spet tretjič med vinogradi, na kleti ali pri hiši. Saj veš, da sem k tebi na tvoj Kog pripeljal le tiste, ki so si to zaslužili, tiste, ki bi naj razumeli, kar si govoril. Tiste, ki so bili vredni tvoje pozornosti. Takšno, zelo visoko je bilo merilo. In vsi so hvaležni za trenutke s tabo. Bilo mi je danih veliko takšnih srečanj s tabo, vsa so neizbrisen in velik spomin.

Bil si mesija. Kazal si pot. Nisi odobraval vsega. Kdaj pa kdaj si se jezil zaradi »ljudske« ali »vinske« politike. Nikoli nisi razumel, da lahko gre v mlin grozdje, po tvojih merilih še nezrelo, takšno, ki še »ruži«.

Se še spomniš, ko sva na terasi pri hiši velikemu Rusu prodajala predikate? Ali ko je japonski vinski prijatelj napisal veliko reportažo o

tebi in jo objavil v »nobl inflight« reviji, nakar sva znala pogledati slike in prebrati le tvoje ime in priimek. Vse ostalo so bili za naju le hieroglifi. Se spomniš, ko si uglednemu novinarju povedal, da tvoje vino, ki ga je navduševalo, nima zgodbe? Da gre le za resnico, da je to tako vino, ki ne potrebuje zgodbe? In ko smo s svetovnim vinskim vplivnežem »kušali« vina v obdobju po tvojem velikem osvojenem šampionu v Bruslju? Ker po skoraj dveh urah intenzivnega okušanja tvojih mojstrovin niti enkrat samkrat nisi omenil bruseljske, za celo vinsko deželo velike medalje, sem želel temo obrniti v to smer z vprašanjem: »Stanko, kaj je največ, kar se ti je zgodilo v vinski stroki? Kaj je tvoja največja vinska zmaga?« Nikoli ne bom pozabil tvojega odgovora, čeprav si točno vedel, kaj vprašujem, je bil odgovor drugačen: »Čeh moj, največ kaj se mi je zgodilo, je lanski letnik, to kar mi je dala narava v vinogradu, je največ, kar sem dožive …« Neprecenljivo. Nekoč drugič ti je profesor z ugledne tuje u

niverze ob našem obisku na Kogu želel ponuditi svoje študente, da bi delali pro-bono pri tebi v vinogradu in kleti. Odgovoril si mu, da so študentje dobrodošli, da jim boš o trti in vinu povedal vse, kar veš. Nikar pa naj ne pridejo delat v vinograd ali kleti, četudi bi to počeli »zapstojn«. Češ, da si za te, ki zdaj znajo obdelati vsako grulico, vsak list, vsak trs in vsako kapljico po tvojih željah, potreboval več let časa, da znajo po tvoje. Tako kot je prav.

Ne bom pozabil, ko si me nekoč, dan pred prireditvijo Prestige Top 30, poklical in z umirjenim glasom vprašal: » …vem da maš gužvo. Nem te dugo moto. Povej, če ti lahko kak kaj pomagam? Nucaš kaj? Prinesem jutri kaj hcoj? Veš muškat ottonel je tak lepo sončno zapečen v vinogradu, kaj če jutri prinesem par »grojzdov« za tvoje goste?« In je prinesel! O tem priča izjemna fotografija gosp

oda v obleki in s šparonom, polnim grozdja, v roki.

Oba veva, kako zelo sva bila ponosna nate, ko si oblekel zeleno sommeliersko suknjo in prejel naziv častnega člana društva sommelierjev. Ni šlo le za simbolno gesto ali za častno naklonjenost. Šlo je za globoko povezanost in tvojo resnično pripadnost sommelierstvu.

Zagotovo se spomniš svojih velikih vinskih prelomnic, ledenih vin, suhih jagodnih izborov, prvih vin, pridelanih iz naravno sušenega grozdja ali penine iz ledenega vina. Pionirska in visoka razmišljanja in veliki riziki so bili ob vsaki tvoji trgatvi. Brez tvoje drznosti in potrpežljivosti ne bi bilo tako velikih vin, tako velikih presežkov, ki so celo samuraju, tvojemu japonskemu bratu, narisala solzo na licu ter vsem nam neštete pristne nasmehe ob »kušanju« rajskih dobrot.

Zelo si trpel, vendar nisi jokal za vsemi letniki,

ko ti je narava vzela vse ali skoraj vse in ti ni dovolila pridelati najboljšega. Vztrajnost in pogum sta bili še dve tvoji veliki vrlini. Tvoje črno-zlate etikete še vedno nosijo kratka besedila. Modra. Globoka. Sporočilna. Danes so morda ti kratki teksti še bolj pomembni kot kadarkoli prej! Saj jih vse veš na pamet. In

vsak ima svoj smisel. Za zmeraj ostaja tvoj podpis, ki se elegantno zlato sveti na črni etiketi tistih redkih, še preostalih steklenic s tvojim nebeškim nektarjem. Podpis je izjemnega pomena tudi pri obeh tvojih knjigah!

Ponosen in počaščen sem, da sem lahko bil tvoj »čeh«. Da si me naučil, kdaj pa kdaj kaj »prešteti« med vrsticami. Hvala, da si nesebično delil znanja z vsemi, tudi konkurenti in tebe nevrednimi. To danes ni običajno. Je redko in prav posebno. Ti si to ves čas počel z odprtim srcem.

Verjetno bi ti za slovo najbolj odgovarjalo, če z najboljšimi prijatelji, tistimi, ki razumejo, odpremo eno tvojo malo stekleničko, spoštljivo natočimo v kozarce, na krožnik damo malo kruha in sira (tako si zmeraj naredil ti, ter ob tem povedal, da to mora biti zraven, da se tak boljše kuša), preberemo, kaj piše na etiketi ter brez veliko besed iskreno nazdravimo v čast tebi in vsem tvojim velikim življenjskim dosežkom.

Stanko, iskrena hvala za vse.
Stanko, ostajaš z nami. Zmeraj boš tu.

Dejan Baier