Medičarka

Jožica Celec z Goričkega je ena od šestih slovenskih medičarjev, se bori da ta domača obrt ne bi izginila; Izdelava medenjakov in lectovega peciva ni tako enostavno početje.

Nekoč, veliko desetletij nazaj, ko še ni bilo toliko sladkarij in igrač, ko so otroci bili zadovoljni s skromnimi darilci in so le ob največjih praznikih dobili kakšen medenjak ali lectovo pecivo, so bili medičarji izjemno cenjeni in spoštovani. Tudi veliko več jih je bilo, kot danes, ko jih v celi državi premoremo največ šest. Z željo, da bi ohranili tradicijo medičarstva se še posebej prizadeva ena najbolj znanih, izmed redkih slovenskih medičark, Jožica Celec z Goričkega, jer z veseljem sprejmejo vsakogar in mu razkažejo svojo domačo obrt ter ponudijo kakšen enkraten izdelek. Družina medičarjev, ob Jožici je še mož Danilo, ter sin Damijan in hčerka Ana, domuje v lepi gorički vasici Ratkovcih, na lepem sončnem gričku z imenom Kermedin. Tam je od leta 1993 tudi delavnica, kjer se ukvarjajo z domačo obrtjo, s katero se mimogrede ukvarja že tretja generacija Celec. Raznovrstne medenjake pečejo po recepturah, starih nekaj stoletij, in zato jih naša sogovornica ni želela v celoti razkriti. Nekaj posebnega je figuralno lectovo pecivo (konjički, babike, ptički), med katerimi ponosno izstopa lectovo srce, ki simbolizira ljubezen, veselje, praznovanje- skratka vse dobro in lepo. Njihove izdelke je možno kupiti predvsem na krajevnih praznikih proščenjih – žegnanjih, etnoloških prireditvah in sejmih zlasti v Prekmurju in deloma na Štajerskem, redko pa tudi kje drugje po državi, kjer pripravijo prodajno razstavo. Vsekakor je vse izdelke možno dobiti tudi v njihovi delavnici v Ratkovcih, kjer imajo urejen razstavno – prodajni kotiček, svoje izdelke pa ponujajo še v nekaterih TIC, lahko bi jih tudi v velikih trgovskih centrih, toda Jožica Celec tega ne želi, saj bi s tem veliko izgubili, predvsem kot sama poudarja, bi ta tradicionalni izdelek samo skomercializirali, njena želja pa je, da ostane butičen s svojo vrednoto.

Jožica Celec je sicer „medičarka“ od 1. marca 1991, in bo prihodnje leto obeležila prvih 20 uspešnih let. Začela je v Murski Soboti, v delavnici svojega tasta, nekoč znanega medičarja, lectarja in svečarja Štefana Celeca, ki je mojstrski izpit opravil davnega leta 1937, in ki jo je tudi naučil tega poklica. Zato so njeni izdelki tudi danes tako kakovostni, predvsem lepi in okusni. Nekaj vzorcev je tudi dodala, čeprav priznava, da jih je Štefan izdeloval izjemno. Tako je Jožica pokojnemu Štefanu „odvzela“ ne le sina, temveč na njegovo veliko zadovoljstvo, tudi poklic, za katerega je skrbel, da bo propadel in sčasoma zamrl. Pred tem je naša sogovornica 11 let delala v računovodstvu nekdanje „Panonije“, ob delu pa se je učila. „Želja mi je vedno bila, da bi delala nekaj svojega, da bi se lahko svobodno izražala. In tukaj mi je uspelo. Najbrž mi je že moja mama nekaj malega dala v zibelko, kajti vse se lahko nauči, toda težko, če ni vsaj malo talenta in želje. V svojem delu moraš uživati in potem ni težav“, nam je razlagala Jožica, ki v svojem delu porabi največ testa (moka, sladkor, med…), brez jajc, mleka ipd., tako da so njeni izdelki ustrezni tudi za ljudi, ki so alergični na določene reči. Testo za lectove izdelke se močno razlikuje od tistega za medenjake, saj mora izdelke biti bistveno bolj trd. Ob tem lectovi izdelki, zaradi vsebnosti zdravju škodljivih vsebin v zadnjih letih niso več užitni, temveč so predvsem spominki.

„Prej so se lectova srca tudi jedla, potem se je pred tremi leti vse skupaj spremenilo. Tudi sama sem dala v analizo svoj izdelek in dejansko ni užiten za prehranjevanje ljudi. Sicer pa tega tako in tako nihče ne more veliko pojesti. Nekoč, ko so ljudje še skromno živeli in so si lahko le enkrat letno privoščili lectovo srce, so ga počasi tudi pojedli. Takrat so otroci lectovo srce, ptico, konjička, babo…, imeli za sladkarijo in za igračo“, pravi naša sogovornica, ki dodaja, da je v 19 letih naredila veliko lectovih izdelkov in še več medenjakov, težko pa je izračunati koliko tisoč. Pri delu ji predvsem pomaga sin Damijan, ki je strokovnjak za peko medenjakov in je ob njej edini redno zaposlen. Sama v zadnjih letih predvsem izdeluje figuralno pecivo, ki se ne konča na srčkih, babah, pticah, konjičkih, temveč tudi izdeluje priložnostne figure, denimo za večje praznike ali druge priložnosti.

Pri delu, predvsem pri prodaji po raznih sejmih, proščenjih in podobnih prireditvah, pomagata tudi mož Danilo in hčerka Ana. Na stojnicah pomagajo tudi drugi sorodniki, prijateljice ipd. „Prav to je tudi naša priložnost, saj imamo v Prekmurju skoraj v vsaki vasi imajo cerkev ali kapelico posvečeno kakšnemu zavetniku, torej enkrat letno tam poteka tudi proščenje in ko je krajevni praznik se tudi malo več kupuje tradicionalne dobrote, kamor sodijo tudi naši izdelki. Tukaj je tudi tradicija naših ljudi, ki so zvesti tem izdelkom in pogosto kupijo kakšen medenjak, ne zato, da bi bi ga bil potreben, temveč z željo, da se ohranja tradicija. Nekateri rečejo, da ne smejo priti domov brez medenjaka, in s tem ohranjajo vrednoto preteklosti. Od naše dejavnosti sicer ne moreš obogateti, je pa pomembno tudi, da si zadovoljen in srečen s svojim“, pravi Jožica Celec, čigava družina se, skupaj s še nekaj ponudnikov iz okolice, ukvarja tudi s turizmom, kar niti ne preseneča, če delujejo v turistični občini Moravske Toplice. Pomagala jim je Razvojna agencija Sinergija in so dobili nekaj nepovratnih sredstev za projekt „Sladka pot“, svoje produkte pa ponujajo predvsem preko prospektov in drugih promocijskih materialov. Zato ne preseneča, da s v Ratkovcih pogosto ustavi kakšen avtobus, veliko osebnih vozil, motoristov, kolesarjev, pohodnikov ipd.

Jožice Celec veliko sodeluje tudi s številnimi drugimi organizacijami, predvsem tistimi, ki promovirajo Goričko in Pomurje. Čeprav je je zelo obremenjena z delom v delavnici in za stojnico pa je zelo aktivna tudi v organih Obrtno – podjetniške zbornice. Že štiri mandata je članica UO OOZ Murska Sobota, kjer je trenutno tudi podpredsednica Sekcije za domačo in umetnostno obrt, hkrati je tudi prizadevna članica upravnega odbora sekcije DUO pri OZS. Tam se kot pravi predvsem borijo za ohranitev domače in umetnostne obrti, do katere se država obnaša preveč mačehovsko. Zato bodočnost DUO ni preveč perspektivna, saj Celecova ne more razumeti, da njihovi izdelki sodijo tiste, ki so obdavčeni z 20 % DDV.

Kaj je pravzaprav medičarstvo?

Gre za izdelovanje in prodajo medenjakov, figuralno oblikovanega in okrašenega peciva iz medenega testa. Obrt se imenuje tudi lectarstvo in označuje mlajšo razvojno oz. tehnološko fazo medičarske obrti. To je poltrajno pecivo v obliki ploščic ali figuralnih, ornamentalnih ali predmetnih podobnjakov. Oblikovano je v lesenih ali pločevinastih modelih ali prostoročno. Narejeno je iz medenega testa, povečini zmesenega z rženo moko, marsikdaj so testu dodane razne začimbe. V poznem srednjem veku je bil lect poznan le pri družbeni eliti. Sodi med najstarejše obrti v mestih in trgih, na podeželju so se medičarske delavnice pojavile v 19. stoletju. Medenjaki, odtisnjeni v lesene modele se imenujejo loški mali kruhek, ročno okrašeni medenjaki pa dražgoški kruhek. Take medenjake so izdelovali v številnih slovenskih krajih in trgih. Današnji lectarji pomembno sooblikujejo ponudbo izdelkov na tradicionalnih sejmih, turističnih prireditvah, občasno tudi ponudbo poslovnih daril. Pogosto je medičarska obrt združena tudi s svečarsko.

Besedilo in foto: Oste Bakal