Domače koline

Priljubljeni župnik župnije Markovci, Dejan Horvat, uprizoril domače koline, ter na pravem vaškem prazniku pogostil nad 200 faranov in gostov.
NA KOLINE, DRUŽENJE IN ZABAVO K ŽUPNIKU

Zakol prašiča, predelavo mesa v mesne izdelke in praznovanja ob tem, skupno imenujemo kar koline. Te so še danes med največjimi ali vsaj temeljnimi hišnimi prazniki po vaseh, pa tudi trgih in mestih. Poleg izraza koline poznamo po posameznih območjih Slovenije tudi druga poimenovanja, kot so svinjski praznik, domači praznik, prašičji praznik, furež, furovž, klanje, koljerija in drugi. Vendar koline še zdaleč niso le klanje in izdelovanje mesnih izdelkov, temveč splet dogodkov, tudi obredij, so družinski in v preteklosti tudi krajevni praznik v pozni jeseni in zimi. Najznačilnejša obdobja za koline so bili in so tudi še danes dnevi pred Martinovim, božičem in v pustnem času. Starejši viri navajajo, da so v številnih naših krajih ob kolinah pojedli vse, kar so naredili iz prašiča. Klali so pri vsaki hiši, kar pomeni, da se je v zimskih dneh in tednih tako prehranila vsa vas. Ko so klali pri prvi hiši, so prišli na koline iz vseh drugih hiš in tako naprej do zadnje. Zato je ta praznik povezoval ljudi v skupnost. Skupno uživanje svežih klobas, pečene krvi in mesa je bilo pomemben družabni dogodek.

In ta se je, med drugim, ohranil tudi na skrajnjem severu Prekmurja, na Goričkem, kjer v sožitju, slogi in razumevanju živijo katoliki in evangeličani, Slovenci in Madžari. K temu v župnijah Gornji Petrovci (vasi: Gornji Petrovci, Križevci, Peskovci, Adrijanci, Lucova, Stanjevci, Boreča, Ženavlje, Neradnovci, Martinje, Šulinci) ter Markovci (Čepinci in Markovci) še posebej prispeva tudi domači župnik Dejan Horvat, ki je med vse krajani in ne samo farani izjemno priljubljen. Dejanu gotovo nikoli ni dolgočasno, saj poleg tega da vodi dve župniji s po približno 500 farani, največ časa nameni obnovi župnijskega doma, ki se nahaja tik ob cerkvi, in ki bo čez nekaj leti, ko bo končan pravi spomenik.

Tudi cerkev je potrebno obnavljati, zelo veliko časa Dejanu pa vzame kmetovanje, saj je župnik v pravem smislu besede tudi kmet. Župnija Markovci namreč razpolaga z okrog 20 hektarji njiv ter več kot 30 hektarjev gozdov. In vse je to potrebno obdelati oz. urediti gozd, tako da župnik ima dejansko veliko dela. Zato si je tudi nabavil praktično vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in opremo. Prav zanimivo je videti 36 – letnega fanta za oltarjem, nekaj minut pozneje pa že na traktorju in v gozdu ali z zidarsko žlico…

Ker pa je torej postal pravi kmet, in ker živi na podeželju med številnimi kmeti, ob tem je tudi rojen na podeželju (Strehovci), se je Dejan popolnoma vživel v takšen način življenja. Sam skuša skrbeti tudi za družabno življenje v župnijah, kjer deluje, saj pravi, da je življenje kmečkega prebivalstva nekako suhoparno, od spanja, krmljena živali, dela na polju, v vinogradu, gozdu, sadovnjaku, potem spet krmljenje živine, spanje…, občasni obiski občine in drugih uradov po opravkih, potem pa spet domov. Vesel je, da mu župljani sledijo, že lani pa se je domislil še enega zanimivega in koristnega dogodka.

Uvedel je nekakšne „župnijske koline“, torej kmečki praznik, ki je v pravem smislu besede praznik. Ker se ne ukvarja edino z živinorejo, je župnik moral kupiti dva prašiča (160 in 268 kg) vse ostalo pa je prišlo predvsem iz Dejanove shrambe in kleti.

„Za t.i. župnijske koline sem se odločil potem ko smo lani v Čepincih imeli kuharski tečaj za moške. Ob tem nam je potrebno nekaj mesa za prireditve, ki jih čez leto pripravljamo, konec koncev pa če imajo vsi krajani domači praznik, ki se mu rečejo koline, zakaj jih ne bi imeli tudi na nivoju župnije. Zato smo si omislili, da bi moški, ki so obiskovali tečaj, naredili vse kar je potrebno, od klanja, do priprave krvavic, kašnic, klobas, žolce…, kosanja mesta in priprave za zamrzovalnik, prekajevanje, tünko ipd. Ob tem bi prav oni pripravili tudi vse za pojedino na prireditvi, tako da bi po eni strani pokazali kaj so se naučili, po drugi pa bi pogostili svoje žene, ter druge sovaščane in goste. Že lani so župnijske koline bile sila odmevne, enako je tudi letos, ko se je skozi celi dan obrnilo nad 200 ljudi. Poleg faranov so prišli tudi drugi krajani, tako katoliške kot evangeličanske veroizpovedi, kot gostje iz Porabja ter tudi iz drugih delov države. In veselo ter zanimivo je bilo, saj so se ljudje družili in to je najpomembneje. Ljudje živijo s tem dogodkom“, nam je zadovoljno razlagal Dejan, ki je ponosen tudi na ekumanizem, torej odlično sodelovanje katolikov in evangeličanov, saj se je to potrdilo tudi ob tokratnem praznovanju „Mi moramo skupaj živeti, saj si soseda ne moreš izbirati. In zakaj bi se potem sovražili ali grdo gledali“, pravi Dejan Horvat, ki že snuje načrte za nove dogodke in prireditve…

Sicer pa, na mizah tokrat ni manjkalo niti zelja, repe in drugih dobrot, ki so teknile sveži pečenki, seveda pa smo se lahko posladkali tudi z nekaterimi domačimi sladkimi in slanini dobrotami.

Oste Bakal