Prvi radenski gostinci

Srečali so se učenci prve generacije vpisane v SŠGT Radenci 1963/66; Poslej se bo srečevali vsako leto; Prišla sta tudi dva še živeča profesorja
ŽALOST OB POGLEDU NA STARO ŠOLO IN RADENSKI PARK

Če ne bi bili nekoliko žalosti ob pogledu na zanemarjen in propadajoč radenski park, ki je desetletja bil ponos ne le Radencev, temveč tudi Slovenije in nekdanje skupne države, potem bi srečanje prve generacije dijakov vpisanih v Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Radencih, bilo v vseh pogledih več kot uspešno. Toda tudi pogled po parku ter na razapadajočo se stavbo Prekmurskega doma, kjer so sami greli klopi, jim ni mogle skaliti zadovoljstva in veselja ob srečanju prijeteljev iz mladosti. Mnogi se namreč niso pogosto srečevali, nekateri tudi več kot 40 let, in zato je srečanje in druženje bilo še bolj veselo, prisrčno in prijetno.

Že v dopoldanskem času vsi skupaj zbrali pred zgradbo, kjer so sami obiskovali šolo – praktični pouk, Prekmurskim domom v radenskem parku. Poleg 33 (od vpisanih 34) dijakov, sta prišla tudi dva še živeča profesorja, in sicer za telesno vzgojo (Tonček Žnidarič) in praktični pouk (Vili Juder). Po pozdravu in krajšem klepetu so si prisotni ogledali svojo šolo, ki je sedaj zaklenjena in bolj kot ne propada. Kljub letom in dejstvu, da vsi niso povsem zdravi, so se udeleženci srečanja sprehodili kakšna dva kilometra, skozi park, do sedanje SŠGT Radenci, ki deluje od leta 1970. Tam so jih pričakali, sedanja ravnateljica Janja Prašnikar Neuvirt, strokovni učitelj strežbe Peter Pertoci in nekaj bodočih kuharjev ter natakrarjev, ki so obiskovalce pogostili. Ob tem jim je ravnateljica razkazala šolo ter predstavila sedanje stanje na šoli, kjer se podobno kot drugje po strokovnih šolah ubadajo z manjšim številom vpisov otrok.

Ob skupnem kosilu in izmenjavi spominov v restavraciji Park, tik ob objektu, kjer so nekoč sticali zananje iz kuharstva in strehe, je popoldan hitro minil. In potem slovo do novega snidenja, že prihodnje leto, ko so si zaželeli, da bi spet vsi bili skupaj… Na tokratnem srečanju nam je Jože Kamenšek, sicer dolgoletni strokovni učitelj prakse na SŠGT Maribor, med drugim povedal, da v omenjeni generaciji bilo vpisanih 34 otrok. Pri pouku, ki je trajal polovico šolskega leta, so skupaj bili natakarji in kuharji. Le pri praksi, ki so jo izvajali v nekaj znanih gostinskih lokalih v Radencih, so pač delali ločeno. Večina vpisanih je bila iz Prekmurja in Prlekije, nekaj pa tudi iz Slovenskih goric ter celo tja do Maribora. ”Nekaj se nas se je pozneje zaposlilo v gospodarstvu, nekateri pa smo šli naprej študirati v Ljubljani. Sploh smo se razškropili po vsej državi, ter tudi v tujini so nekateri dočakali pokojnino. Od 34 vpisanih v prvi generaciji radenske šole, nas je živih še 33, saj smo se lani poslovili od znanega gostinca iz Križevcev, našega sošolca Franca Zorka. Ob tem sta od desetih profesorjev in mentorjev, ki so nas učili, živa samo še dva”, nam je povedal Jože Kamenšek, ki je ob Ernestu Erniša iz Murske Sobote, najbolj zaslužen za odlično izvedeno srečanje nekdanjih sošolcev.
Besedilo in foto: O.B.