Blia se e en sv. Martin. Martinovo je v Sloveniji priljubljen praznik, ki ga večina praznuje ob koncih tedna, na soboto in nedeljo, manjina pa tudi na sam praznik, ki bo letos v petek, 11.11. Po ljudskem reku je Martinovo jesenski pust.
Sveti Martin sam pri tem nima delea, v knjigi Praznično leto Slovencev razlaga narodopisec Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, je starejega izvora. Postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in ege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani naega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K temu so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma e. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mot se je e spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je e zgodaj pridruila gos: po vsej verjetnosti je bila to daritvena ival, pie Niko Kuret.
Sicer pa legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog Martinovega mot spremenil v vino. Nekoliko kasneja legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za kofa. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje skuali razloiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najbolj značilna praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino. Martin Tourski se je rodil oktobra leta 316 v Sabariji, dananjem Szombathelyju, na Madarskem. Stara sta bila pogana, Martin pa je proti njuni volji pri dvanajstih zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je stopil v dravno vojsko in postal častnik gardne konjenice. e v tem času so ga hvalili zaradi njegove skromnosti in izredne ljubezni do blinjega.
Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amisensu presekal svoj častniki plač in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plačem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni. Martin se je poslovil od cesarske slube in se napotil k kofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel maniko posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Leta 371 je bil namreč izvoljen za kofa v Toursu. Povsod so govorili o moči njegovih čudenih ozdravljenj, izganjanja duhov in obujanja mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je tudi pri boji slubi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem kofovskem sedeu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji kofiji. Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov – nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniko čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem, tudi v Sloveniji. Je namreč pripronjik vojakov, pastirjev, reveev in suknarjev…
Zakaj vino po Martinovem?
Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil Noe, enkrat pa naj bi se tako napil, da sta ga zapustila dva sinova. Druga zgodovinska pot do vina je la celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi e staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. ah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so nali 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred 4000 let) imeli najstroje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Backusa in vino naj zori tiri leta. Pot čez keltska boanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino. Zato je krčanstvo tudi dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je e kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vpraamo katera pot je prava
Besedilo in foto: O.B.
