Zakaj vino po Martinovem?

Pri ogledu zgodovinskih poti do vina je na eni pisalo, da je prvi vinogradnik bil Noe, enkrat pa naj bi se tako napil, da sta ga zapustila dva sinova.

Druga zgodovinska pot do vina je šla celo čez Gruzijo. Njihovi plemenski misleci so zahtevali, da vsak vinogradnik mora imeti ob trgatvi še staro vino, kar je bil znak dobrega gospodarjenja. Šah Badan je bil prepričan, da je grozdni sok, ki lahko vre brez ognja strupen. Preizkusil ga je na jetniku, ki je bil obsojen na smrt. Ko je videl kako je jetnik začel veselo plesati je zapovedal saditev vinske trte. Na iranski poti so našli 7200 let staro vino. Imelo je okus po smoli in terpentinu. Staro egipčanska pot pravi, da je grozd simbol zdravja in moči. Ob trgatvi so prirejali obrede z glasbo. Babilonska pot pa pravi,da so tam v davnini (točneje pred 4000 let) imeli najstrožje vinske zakone. Če se je natakarica zmotila pri računu za vino so jo lahko vrgli v vodo. Pot čez stari Rim nas uči, da so tam slavili boga Backusa in vino naj zori štiri leta. Pot čez keltska božanstva je pa nekaj posebnega. Mimogrede se njim moramo zahvaliti za lesene sode, ki so njihov izum. Ni naključje, da so ravno Kelti imeli zelo razvite zahvalne jesenske obrede za dobro letino. Zato je krščanstvo tudi dalo Martinov god prav v čas, ko so potekali zahvalni prazniki. Zato je še kako prav, da na jesenski zahvalni dan lahko ponudimo dobro vino, do katerega pa brez Martina ne moremo. On je ravno tisti nekdo, ki ga lahko vprašamo katera pot je prava…



                                                                                                        Besedilo in foto: O.B.