Boljše je biti Slovenija kot Vatikan

Kar za nekaj več kot dvakrat bi morala Slovenija povečati pridelavo hrane, da bi dosegli samozadostnost. Razen na enem področju: pri vinu je količina pridelanega celo nekaj večja od količine popitega. Na leto v Sloveniji pridelamo tja do 100 milijonov litrov vina in lani smo ga popili približno 92 milijonov litrov. Priznajmo, nekaj so nam ga pomagali popiti turisti, ampak še vedno smo s količino popitega vina uvrščeni na šesto mesto po potrošnji vina na prebivalca. Statistično je torej vsak Slovenec popil slabih 45 litrov vina. Za nami so po potrošnji vina na prebivalca ostale države, kot so: Portugalska, Italija, Španija, Nemčija, Avstrija,… Le dobrega pol litra več vina je lani spil povprečen Francoz, kljub bistveno večji pomoči turistov. Luksemburgu so verjetno do slabih petdesetih litrov na prebivalca bistveno pomagali evrobirokrati, ki jih imajo kar nekaj, največ vina na prebivalca pa so lani popili v Vatikanu. Vsak prebivalec papeške države je v povprečju spil 62,2 litra vina. Skoraj nedoumljiva količina. Vendar pa je v Vatikanu lani bilo zgolj 836 prijavljenih prebivalcev, torej je skupna potrošnja znašala skromnih 52 tisoč litrov. Za vinarje je torej veliko boljše, da nismo Vatikan – porabimo nekaj manj vina na prebivalca, zato pa je naša skupna potrošnja toliko večja. Čeprav: resnica je vedno drugačna od slike, ki jo riše statistika. Na žalost v tem primeru ni tako lepa, kot bi lahko sklepali na prvi pogled.

Krepko čez polovico, skoraj dve tretjini vse potrošnje v Sloveniji, predstavljajo namizna vina – “litrce” po domače. V preostali del pa močno posegajo vina iz uvoza. Točnih podatkov sicer ni, vendar po ocenah tako potrošnja domačih kakovostnih in vrhunskih vin, lahko jih imenujemo tudi buteljčna, dosega približno 20 milijonov litrov. Zadnja leta se razmerje med namiznimi in buteljčnimi vini spreminja, potrošnja kakovostnih vin pa počasi in vztrajno narašča.

Vendar je v tolažbo dejstvo, da slovenski trg sledi trendom razvitih evropskih trgov. V Franciji, kjer so lani popili oziroma vsaj kupili nekaj čez 2,8 milijarde litrov vina in se s tem po skupni porabi uvrstili skupaj z ZDA na prvo mesto (njuna potrošnja vina je lani znašala po 12 odstotkov svetovne, skupaj z Italijo, Nemčijo in Kitajsko pa so ustvarili kar polovico svetovne potrošnje vin), je lani potrošnja vin upadla za kar sedem odstotkov. Hkrati z upadom skupne potrošnje pa je v Franciji zrasla potrošnja najkakovostnejših vin.

Slovenija je torej kot vinska država uspela ujeti svetovne trende, prepoznavna pa postaja tudi kot proizvajalka vin, ki uspešno prodirajo na tuje trge, in ki uspevajo najti kupce tudi v konkurenci vin iz vinsko prepoznavnejših držav. Do popolne uveljavitve na vinskem zemljevidu sveta, pa Sloveniji pravzaprav manjka samo to, da se uvrsti tudi med države, ki so najzanimivejše svetovne destinacije za vinski turizem. Da to ni utopija, kot se je dozdevalo še pred desetletjem ali dvema, se vidi tudi po tem, da v Sloveniji brez večjih težav že srečujemo tuje turiste, ki so nas obiskali zaradi želje po spoznavanju slovenskih vin. To je samo nov dokaz, da se na dolgi rok trdo delo slovenskih vinarjev in drugih, ki jim pomagajo, izplača.

Borut Godec