Slovenska Istra – speča Trnuljčica

Slovenska Istra je nekaj posebnega. Posebnega zaradi svoje lege, saj leži med državama, s katerima si Istro delimo, a pomembnejše od tega je, da smo zaradi lege v Sredozemlju tudi del Sredozemlja in zato je tudi Slovenija sredozemska država. Ja, Sredozemska država, tako kot Italija, Španija, Francija, Portugalska in ostale, ki se raztezajo ob Sredozemskem morju ter uživajo in srkajo »sredozemske prednosti« prostora in klime, ki so jo že stoletja pred nami znali izkoristiti in ponuditi najprej Grki, nato Rimljani, za njimi Benečani, za kratek čas se je tu mudil tudi Napoleon. V hotelu Palace v Portorožu pa je le teden pred atentatom v Sarajevu preživel celo avstroogrski prestolonaslednik princ Ferdinand. Celo Musolini je vedel, kaj je lepo in dobro, da tega predela do kapitulacije ni predal nikomur.

Ja, nekateri so znali te prednosti, ki jih Istra ponuja, izkoristiti, ponuditi in nadgrajevati.

A jih mi znamo? A našo Istro sploh poznamo? A se zavedamo, da imajo obalna mesta Koper, Izola in Piran tudi svoja zaledja? Da je prava Istra v notranjosti, tam, kjer se ob vijugastih cestah oči napasejo ob številnih vinogradih, ki se prepletajo z vsako leto lepše urejenimi oljčniki, kjer živijo prijazni in odprti ljudje, ki že desetletja ali stoletja kljubujejo naravi in vedno nezadovoljni z odnosom političnih veljakov do podeželskega predela Istre, tiho in vztrajno čakajo na boljše čase. Na čase, ko se bodo ne le oči, temveč tudi srca rojakov odprla in priznala, da tu ni vse samoumevno. Za vse je potreben trud, za vse je potrebno sodelovanje, za napredek je potrebno povezovanje.

Kot Trnjulčica naša Istra spi in sanja, nedaleč okoli pa se nekaj prebuja. V ta, v trnje ovit, istrski grad je prišlo že veliko „princev“, a do sedaj so bili le-takšni, ki so bili bodisi premalo vztrajni, nerodni, ali pa preošabni. A kljub vsemu je nekaj svetlih izjem, ki jim za razvoj in prihodnost našega istrskega grajskega dvorca ni vseeno. Nimajo časa čakati na princa, ki bo obudil spečo kraljično Istro, temveč pridno režejo trnje, da bi skozenj posijalo sonce in osvetlilo pot do boljše prihodnosti tega prostora in ljudi. Iz dneva v dan spoznavajo, da je pri nas premajhen prostor za množični turizem, da je slovenska Istra prostor, ki bi moral biti namenjen butičnemu turizmu, turizmu, ki gradi na gostih, ki se k nam vračajo, da jih že ob prvem obisku razveselimo s kvalitetno in pristno ponudbo, gastronomijo in prijaznostjo, ki jo premoremo, znamo in zmoremo. Imamo vse, kar za to potrebujemo. Čudovito in neokrnjeno naravo. Obdelane oljčnike, kjer vsako leto pridni oljkarji pridelajo ena najboljših oljčnih olj na svetu, čudovite vinograde na sončnih in obmorskih legah, kjer pridni vinogradniki pridelajo vedno bolj cenjena vina, med katerimi izstopata kraljica malvazija in kralj refošk.

Vanganelska, Strunjanska in dolina ob reki Dragonji so bili že pred desetletji vrtovi za celo Istro in Trst, kjer se je pridelala prva zelenjava in odlično sadje, kot so: breskve, fige, kaki, hruške. Čeprav nam je ostala le majhna ribiška flota in ribogojnica v Piranskem zalivu ter školjkišča v Strunjanskem zalivu ter zalivu ob Debelem rtiču lahko ponudimo številne sveže morske ribe, školjke in mehkužce, ki bi morali pristati v kuhinjah ponudnikov kulinaričnih dobrot v tem predelu Slovenije. Na mizah hotelov, restavracij in drugih kulinaričnih ponudnikov ne bi smeli biti brez vrhunskega oljčnega olja iz slovenske Istre, na vinskih kartah pa ne bi smelo manjkati vino iz slovenske Istre. Istrske tartufe, poznane kot najboljše na svetu, bi lahko našli na več jedilnikih, istrska zelenjava in sadje bi morala biti stalnica. Solnice bi morale biti polnjene le z izjemno soljo iz Piranskih ali Strunjanskih solin, v katerih po starodavnem postopku še vedno pridelujejo eno najbolj kvalitetnih soli na svetu. Uporaba zdravilnih zelišč, ki rastejo v zeliščnih vrtovih slovenske Istre, bi morala biti samoumevna.

Utopija? Ne, to bi moralo biti normalno.

Kot tudi to, da bi hotelirji svojim gostom odprli vrata tudi navzven in ne le navznoter svojih hotelskih soban. Da bi gostom ponudili zanimive izlete ne le v bližnje Benetke, Postojnsko jamo ali na Bled, temveč tudi na bližnje „grajsko dvorišče“ podeželja slovenske Istre. Da bi številne zanimive projekte, seminarje, razprave, diplomske naloge, ki jih tudi z evropsko podprtih projektih kujejo na slovenskih univerzah, udejanjali v praksi in ne le v izdanih knjigah in brošurah, ki v glavnem ostajajo na zaprašenih knjižničnih policah. Da bi upravljavci plaž slovenske obale bili nekoliko izvirnejši s ponudbo kopalcem.

Ja, in da bi se turistični delavci nehali hvaliti s statistiko, ki je vse prej kot realnost ter da bi vsi skupaj postavili nove in privlačne programe obiska in življenja v tem predelu Slovenije, Sredozemlja, Evrope in sveta. Tako značilno istrsko trmo je potrebno izkoristiti za nove in prave korake ter jasne cilje. V slovenski Istri ni sezone. Tu so le štirje lepi in zanimivi letni časi. Ko bomo to vsi spoznali, se med seboj povezali in sodelovali ne bo potrebno dolgo čakati na princa, da bo zbudil našo spečo Trnjulčico – slovensko Istro.

Mitja Butul