Stranke niso krive, da ima gostilničar slabo ponudbo, res pa so v večini primerov gostilničarji sami krivi, če imajo slabe stranke
Slovenska vina osvajajo svet. Zmagujejo povsod, kjer se predstavijo. Predvsem lahko to trdimo letos. Na Decanterjevih ocenjevanjih še nismo segli tako visoko kot letos – do naslova mednarodnega šampiona. Najvišjih medalj na tem in drugih mednarodnih ocenjevanjih je bilo toliko, da ne moremo našteti vseh. Cela serija vin slovenskih kleti je na ocenjevanju Roberta Parkerja dosegla 90 točk in več. Steklenica slovenskega vina je dosegla do zdaj najvišjo ceno. To so le najbolj izstopajoči rezultati leta, ki se izteka, in spet obeta odličen vinski letnik. Več kot dovolj razlogov za ponos in optimističen pogled v prihodnost slovenskega vinogradništva in vinarstva, saj najboljši ambasadorji slovenskih vin v tujini dosegajo tudi že cene, ki postajajo primerljive s cenami vin iz dežel, ki v vinskem svetu kraljujejo. Ko pogledamo, kaj dosegajo slovenska vina v svetu, bi pričakovali, da je to posledica naravnega razvoja ponudbe: ko je osvojen domači trg, kjer vinarji še vedno prodajo več kot osemdeset odstotkov vin, gremo z najboljšim, kar premoremo, osvajat še preostanek sveta. Pa ni čisto tako.
Seveda ne moremo vse ponudbe vin na domačem trgu »metati kar v en koš«. Ponudba pijač v restavracijah ne bo nikoli enaka ponudbi v bifejih, in prav je tako. Tudi ponudba v vinotekah ne bo nikoli enaka ponudbi vin na policah prve trgovine za vogalom. A to ne pomeni, da se moramo nujno sprijazniti s ponudbo, kakršno srečujemo danes, in predstavlja našo domačo realnost. Kajti – vino šele tam, kjer ga lahko sreča kar največ potencialnih ljubiteljev (ali zgolj ljudi, ki bi jim tu in tam prijalo spiti kozarec vina) izgubi mistični pomen pijače, ki naj bi bila prvo darilo bogov ljudem že v meglici zgodovine, nekje pred deset tisoč ali še več leti. Nikoli ne bomo vedeli, kdaj pravzaprav so naši predniki spoznali in vzljubili prvo vino, vemo pa, da najstarejši arheološki dokaz obstoja vina, glinena posoda z rdečkasto usedlino, izvira iz časa 5.400 let pred našim štetjem.
Problem vina na domačem trgu, posebej v gostinskem delu, ki nekako tradicionalno predstavlja vstopanje v svet pijač odraslih – in odnos do vina bo natanko takšen, kot si ga bodo potrošniki privzgojili – je, da praktično ne moremo govoriti o ponudbi. Čeprav, roko na srce, ima povprečen slovenski bife, ali kakor koli mu pač že rečemo, običajno v ponudbi zastopane vse tri slovenske vinorodne dežele. Stalnica so refošk, cviček in eno izmed štajerskih belih vin, uporabljanih predvsem za brizgance. To samo po sebi ni slabo, le da ponudba ne preseže osnove in je tudi cenovno neprimerna. Preverimo ponudbo vina v primerjavi s pivom. Nabavna cena litrske steklenice vina, kakršne so v ponudbi najštevilčnejše vrste gostinskih lokalov stalnica, le izjemoma presega tri evre. Običajna prodajna cena je deset evrov. Stroški in zaslužek so torej pokriti s sedmimi evri. Pri pivu ima ta račun malo drugačen rezultat. Nabavna cena osnovnih vrst piva ne dosega enega evra, prodajna pa se giblje – odvisno od območja, kjer se določen lokal nahaja – okrog dveh evrov. Steklenica piva ima v prodaji torej približno en evro pribitka na nabavno ceno. Ali če izenačimo količine, če je pri litru vina pribitek na nabavno ceno okrog sedem evrov, znaša pri litru piva dva evra. In najpogostejša razlaga gostincev o tej razliki je, da pač piva prodajo toliko več, da se jim pri pivu takšna cena izplača zaradi večje količine. Le redki pa pomislijo, da se mogoče razlika v prodanih količinah skriva tudi v razliki, ki jo v prodajni ceni predstavlja pribitek na nabavno ceno. In posledica takšnega oblikovanja cen: povprečen slovenski bife še naprej vztraja pri ponudbi vin, ki pokrivajo vse tri slovenske vinorodne dežele, vsako z enim vinom. Ponavadi niti ne s preveč kakovostnim, da ne bi razvadili strank. In povprečen lastnik takšno ponudbo opravičuje z besedami: imam pač takšne stranke. Ampak – stranke niso krive, da ima gostilničar slabo ponudbo, res pa so v večini primerov gostilničarji sami krivi, če imajo slabe stranke.
Borut Godec
