V 88 letu starosti se je za zmeraj poslovil legendarni vinogradnik in vinar gospod Stanko Čurin.
Stanko Čurin največji!
Preprosta lesena tabla, ki so mu jo prinesli njegovi prijatelji je dolgo visela nad vhodom v njegovo klet na Kogu. Na njej napis. »Tukaj se pričnejo nebesa! Hvala ti Stanko!« In prav ta občutek, ki ga doivljaš kot nekaj nerealnega, nekaj izjemnega, nekaj večjega, nekaj kar je le redkim dano je bil zmeraj ob srečanjem z nesporno eminenco slovenskega vinogradništva in vinarstva gospodom Stankom Čurinom. Ni bil le velik vinogradnik, ni bil le velik vinar z izjemnimi mednarodnimi uspehi, ni bil le skromen mo v belem plašču, z iskrivim pogledom in neizmerno energijo ter eljo. Stanko je velik gospod, strokovnjak, garač, mnogim idol, mentor, iva legenda in zaveden mo z jasnimi stališči in pokončno dro! Eden redkih, ki ni menjaval barve, ni spreminjal stališč, niti nikoli ni menjal stila njegovih velikih vin. Tega ni storil niti, ko je zgledalo, da je v modi vse drugo kot to v kar je on verjel. In njegova vina so prav zaradi njegovih prepričanj največja umetnina. In vsako povabilo »pridi boma malo kušala« je bila velika učna ura. Ne le vinska. Temveč neprecenljiva, ivljenska.
Bil je učitelj. Učitelj, ki nas je usmerjal s svojimi zgledi. Takšen, ki ga je zmeraj ne le zanimalo mnenje mlajših, temveč je nasvete, ki so se mu zdeli koristni tudi z veseljem uporabljal v praksi in na glas povedal od katerega »sodelavca« se je tega ali onega »navčija«. Neizmerno iskriv sogovornik. Odličen poslušalec. Znal je ločiti zrno od plevela. Bil je gospod v najbolj lahtnem pomenu. Zmeraj je iskal nekaj več. V dodani vrednosti je uival, zmeraj je strmel k temu, da jo je dodajal svojim vinom. Veselil ga je napredek in neizmerno je spoštoval naravo.
Stanko vsako druenje, »kušanje«, dolgi telefonski pogovori, tvoja prisotnost na prireditvah in pokušnjah so bili in so še neizmeren navdih. Hvala ti! Ob slovesu mi donijo tvoje besede, misli preskakujejo od enega obiska do drugega srečanja, enkrat na štiri oči, naslednjič v drubi najvišjih gostov. Enkrat v Mariboru, ko si mel malo časa pred ali po dohtarih, drugič s kupico v ambientu pri Marti, spet tretjič med vinogradi, na kleti ali pri hiši. Saj veš, da sem k tebi na tvoj Kog pripeljal le tiste, ki so si to zasluili, tiste, ki bi naj razumeli, kar si govoril. Tiste, ki so bili vredni tvoje pozornosti. Takšno, zelo visoko je bilo merilo. In vsi so hvaleni za trenutke s tabo. Bilo mi je danih veliko takšnih srečanj s tabo, vsa so neizbrisen in velik spomin.
Bil si misija. Kazal si pot. Nisi odobraval vsega. Kdaj pa kdaj si se jezil zaradi »ljudske« ali »vinske« politike. Nikoli nisi razumel, da lahko gre v mlin grozdje, po tvojih merilih še nezrelo, takšno, ki še »rui«.
Se še spomniš, ko sva na terasi pri hiši velikemu rusu prodajala predikate? Ali ko je japonski vinski prijatelj napisal veliko reportao o tebi in jo objavil v nobl inflight reviji, nakar sva znala pogledati slike in prebrati le tvoje ime in priimek. Vse ostalo so bili za naju le hieroglifi. Se spomniš, ko si uglednemu novinarju povedal, da tvoje vino, ki ga je navduševalo nima zgodbe? Da gre le resnico, da je to tako vino, ki ne potrebuje zgodbe? In ko si smo s svetovnim vinskim vplivneem »kušali« vina v obdobju po tvojem velikem osvojenem šampionu v Bruslju? Ker po skoraj dveh urah intenzivnega okušanja tvojih mojstrovin niti enkrat samkrat nisi omenil bruseljsko, za celo vinsko deelo veliko medaljo, sem elel temo obrniti v to smer s vprašanjem: »Stanko, kaj je največ, kar se ti je zgodilo v vinski stroki? Kaj je tvoja največja vinska zmaga?«, nikoli ne bom pozabil tvojega odgovora, čeprav si točno vedel kaj vprašujem je bil odgovor drugačen: »Čeh moj, največ kaj se mi je zgodilo je lanski letnik, to kar mi je dala narava v vinogradu je največ, kar sem doivel…«. Neprecenljivo. Nekoč drugič, ti je profesor iz ugledne tuje univerze ob našem obisku na Kogu elel ponuditi njegove študente, da bi delali pro-bono pri tebi v vinogradu in kleti. Odgovoril si mu, da so študentje dobrodošli, da jim boš o trti in vinu povedal vse kar veš. Nikar pa naj ne pridejo delali v vinograd ali kleti, četudi bi to počeli »zapstojn«. Češ, da ker si za te, ki zdaj znajo obdelati vsako grulico, vsak list, vsak trs in vsako kapljico po tvojih eljah, potreboval več let časa, da znajo po tvoje. Tako kot je prav. Ne bom pozabil, ko si me nekoč dan pred prireditvijo Prestige Top 30 poklical in umirjenim glasom vprašal: »…vem da maš guvo. Nem te dugo moto. Povej, če ti lahko kak kaj pomagam? Nucaš kaj? Prinesem jutri kaj hcoj? Veš muškat ottonel je tak lepo sončno zapečen v vinogradu, kaj če jutri prinesem par »grojzdov« za tvoje goste?« In je prinesel! O tem priča izjemna fotografija gospoda v obleki in šparonom polnim grozdja v roki.
Oba veva, kako zelo sva bila ponosna nate, ko si oblekel zeleno sommeliersko suknjo in prejel naziv častnega člana društva sommelierjev. Ni šlo le za simbolno gesto ali le za častno naklonjenost. Šlo je za globoko povezanost in tvojo resnično pripadnost sommelierstvu.
Zagotovo se spomniš tvojih velikih vinskih prelomnic, ledenih vin, suhih jagodnih izborov, prvih vin pridelanih iz naravno sušenega grozdja ali penine iz ledenega vina. Pionirska in visoka razmišljanja in veliki riziki so bili ob vsaki tvoji trgatvi. Brez tvoje drznosti in potrpeljivosti ne bi bilo tako velikih vin, tako velikih presekov, ki so celo samuraju, tvojemu japonskemu bratu narisala solzo na licu ter vsem nam neštete pristne nasmehe ob »kušanju« rajskih dobrot.
Si zelo trpel, vendar nisi jokal za vsemi letniki, ko ti je narava vzela vse ali skoraj vse in ti ni dovolila pridelati najboljšega. Vztrajnost in pogum sta bili še dve tvoji veliki vrlini. Tvoje črno zlate etikete še vedno nosijo kratka besedila. Modra. Globoka. Sporočilna. Danes so morda ti kratki teksti še bolj pomembni, kot kadarkoli prej! Saj jih vse veš na pamet. In vsak ima svoj smisel. Za zmeraj ostaja tvoj podpis, ki se elegantno zlato sveti na črni etiketi, tistih redkih še preostalih steklenic s tvojim nebeškim nektarjem. Podpis je izjemnega pomena tudi pri obeh tvojih knjigah!
Ponosen in počaščen sem, da sem lahko bil tvoj »čeh«. Da si me naučil, kdaj pa kdaj kaj »prešteti« med vrsticami. Hvala, da si nesebično delil znanja z vsemi, tudi konkurenti in tebe nevrednimi. To danes ni običajno. Je redko in prav posebno. Ti si to ves čas počel z odprtim srcem.
Verjetno bi ti za slovo najbolj odgovarjalo, če z najboljšimi prijatelji, tistimi ki razumejo, odpremo eno tvojo malo stekleničko, spoštljivo natočimo v kozarce, na kronik damo malo kruha in sira (tako si zmeraj naredil ti, ter ob tem povedal, da to more biti zraven, da se tak boljše kuša), preberemo, kaj piše na etiketi ter brez veliko besed iskreno nazdravimo v čast tebi in vsem tvojim velikim ivljenjskim dosekom.
Stanko iskrena hvala za vse.
Stanko ostajaš z nami. Zmeraj boš tu.
Dejan Baier
