Vinarstvo je tržna dejavnost. Tako nam dopoveduje država. S tem prepričanjem na trg vina vstopamo tudi vsi njegovi udeleženci. Tako vinarji kot kupci vina. In ker nam država dopoveduje, da je to tržna dejavnost, nad katero drži roko več ministrstev in vladnih služb, bi lahko pričakovali, da je to tudi urejena dejavnost. Pa ni. Na žalost. Čeprav nekateri udeleženci vinskega trga zato mogoče zaslužijo nekaj več kot bi sicer (če so vinarji), ali pridejo do vina nekaj ceneje kot bi sicer (če so kupci vina), pa dolgoročno izgubljamo vsi. Tako neurejen trg nujno niža cene vin, ne omogoča enostavnega pregleda kakovosti vin na trgu, hkrati pa ne stimulira udeležencev trga k preglednejšemu poslovanju. Še bolj žalostno pa je, da državi trga kljub napovedim ni uspelo urediti. Pa čeprav je vsake toliko časa izgledalo, da se je v kakšni od vladnih služb pojavil kdo, ki želi v sodelovanju z udeleženci trga področju prinesti večjo preglednost.
Že bežen pogled na dosegljive podatke, s katerim nas zalagata statistični urad in ministrstvo za kmetijstvo, pokaže, da tu pa »res nekaj ne štima«. V Sloveniji letno pridelamo približno 90 milijonov litrov vina. Nekaj – okrog osem milijonov litrov – ga izvozimo, nekaj več – okrog 13 milijonov litrov ga uvozimo. Torej znaša letna količina vina, ki pride na slovenski trg, nekje blizu 95 milijonov litrov vina. Do te točke podatki zgledajo skoraj pregledni in logični, od tu naprej pa se začenja kaos, ki je očitno v interesu vlade oziroma ministrstva za kmetijstvo ali pa kakšnih močnih lobistov, katerih naročnikom ustreza obstoj skoraj popolnoma neurejenega trga.
Pridelava vina v Sloveniji zadnja leta niha predvsem zaradi obilnejših ali skromnejših letin, saj se skupna površina vinogradov po uradnih podatkih ne spreminja bistveno. Se pa zato bistveno spreminja potrošnja vina. V zadnjih štirih letih je tako registrirana prodaja vina v Sloveniji upadla s 27,5 milijona litrov leta 2013 na le še 21,6 milijona litrov lani. Ampak, na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pravijo, da znaša poraba vina v Sloveniji 44,5 litra na prebivalca, starejšega od 15 let. Takšnih nas je približno 1,755 milijona. Preprost račun torej pove, da znaša skupna potrošnja vina v Sloveniji po oceni NIJZ okrog 78 milijonov litrov letno. Skoraj štirikrat več, kot pravijo na ministrstvu za kmetijstvo, da znaša v Sloveniji letno registrirana prodaja. Ker pa je ta številka bistveno bližje 95 milijonom litrov vina, kolikor naj bi ga po oceni spet taistega ministrstva vsako leto prišlo na slovenski trg, lahko verjetno bolj verjamemo podatkom NIJZ kot podatkom tistih vladnih služb, ki skrbijo za urejen vinski trg.
In posledica kaotičnega trga? Najbolj logična, seveda. Cena. Za liter vrhunskega vina so slovenski vinarji lani iztržili nekaj centov čez šest evrov. Že za vina z oznako kakovostna pa je povprečna cena znašala zgolj še 2,4 evra. Če pa sta ti dve ceni – tudi te podatke je objavilo ministrstvo za kmetijstvo – na prvi poglede še znosni, pa ju preračunajmo na ceno buteljke. Buteljka vrhunskega vina je lani dosegala povprečno ceno 4,55 evra, buteljka kakovostnega vina pa zgolj še 1,8 evra. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo je tako buteljka kakovostnega vina dosegala manj kot 40 centov višjo ceno od povprečne cene deželnih vin in približno 60 centov več kot je znašala povprečna cena namiznih vin.
Verjetno ni potrebno nikomur razlagati, kaj pomeni takšno stanje trga za vinarje. Največ izgubljajo veliki pridelovalci vin, predvsem pa vsi tisti, ki igrajo po pravilih. Predvsem tisti torej, ki so nosilci razvoja kakovosti slovenskih vin in tudi nosilci razvoja novih znanj in s tem panoge v celoti. Hkrati z njimi pa izgubljamo tudi vsi, ki smo na potrošniški strani vinarstva, čeprav se nam včasih zazdi, da smo pri nakupu vin porabili kak evro manj, kot bi ga, če bi bil trg urejen. In kaj počne ministrstvo za kmetijstvo kot resorni organ? Reševanje vprašanja terana kaže, da so se na ministrstvu začeli zavedati svoje odgovornosti za slovensko vinarstvo. Odnos do vseh ostalih odprtih in nerešenih vprašanj slovenskega vinarstva pa kaže, da se na ministrstvu vloge in pomena slovenskega vinarstva ne zavedajo niti približno dovolj, da bi uredili njegov položaj v državi in s tem tudi v odnosu do tujih trgov. Cinik bi rekel: ‘Pa samo eno nalogo imajo, urediti ta trg …’
Bortu Godec
