Maksimiljan Kadivec: Arhiva?

16

Že zelo zgodaj, iz starostne perspektive gledano, celo nekoliko prezgodaj, sem bil seznanjen z ustreznim skladiščenjem in počivanjem vina v primernem prostoru, saj sem dobil od prijateljice vinarke v dar tri manjše steklenice, katerih volumna se ne spomnim, vem pa, da sem jih skrbno položil v stelažo v kleti, kjer je oče hranil svoja vina.

Drug nekoliko pomembnejši korak in tudi nekoliko profesionalnejši se je zgodil v študentskih letih, ko sem na predavanjih vinarstva poslušal častitljive besede in opise arhivskih vin, ki so skrbno hranjena v tišini teme globoko v kleteh, kjer se temperatura okolja počasi spreminja, vlaga je bolj ali manj konstantna, na spečih steklenicah pa se razvija plesen, ki vsako arhivsko steklenico še toliko bolj oplemeniti. Vendar je žal ostalo samo pri besedah …

Tretji in najpomembnejši del pri mojem poznavanju arhivskih vin pa me je doletel, ko me je v svoja nedrja vzela Ptujska klet v začetku avgusta 2015. Slišal sem že, da Ptujska klet hrani kar nekaj zavidljivih letnikov v svoji arhivski zbirki, pa ne samo slavnih 1983 in 1971, ampak še marsikateri drug letnik, s katerim se težko pohvali katera druga klet, pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Najstarejše slovensko arhivsko vino Zlata trta 1917, pa nekoliko mlajši sauvignon 1921, šipon letnik 1927, 1929 zeleni silvanec in traminec, in laški 1933 in renski 1935, vsi pred menoj, vsi položeni v arhivo že dolga leta pred mojim rojstvom, pred rojstvom vas in še mnogih drugih. Kakšna vestna skrb kletarjev je za to potrebna? Kakšna pripadnost vinu v burnih letih zgodovine je za to potrebna? Oh, le kakšen delček smo ljudje v mozaiku zgodovine …

Še danes se spomnim občutka, ko sem prvič vstopil v ptujsko podzemlje in videl v pajčevino in kljub vsemu v domačnost kleti odete spokojne steklenice, ki so nemoteno počivale vsaka v svojem prostorčku. Veliki boksi z nekaj deset steklenicami, pa takšni z nekaj tisoč(!!!) steklenicami, pa zopet manjši, kjer je bilo le še nekaj steklenic, ki so počivale s svojimi sestrami vsaj 7 ali 8 desetletij. Kar naenkrat se pred tabo odpre časovni stroj zgodovine določene vinske regije in trud vseh enologov in kletarjev, ki so delček zgodovine za poslednje rodove s pomočjo vina shranili v arhiv. Težko je opisati navdušenje ljubitelja vina, ko se pred njim odpre takšna mogočnost, tako izjemen potencial in še večji biser, ki ni samo lokalnega značaja, ampak nacionalnega. Pa se tega zavedamo??? Mogoče tisti, ki skrbimo za takšno zbirko, pa vsi mojstri, ki so ta vina ustvarili, nedvomno. Pa tudi nekateri, ki so večino teh vin poznali še kot mlada vina in jih spremljajo že več desetletji, pa ne smem pozabiti tudi na vse ostale, ki cenijo dobro vino in spoštujejo zaklade arhivskih zbirk. V širšem pomenu pa se ljudje potenciala, na katerega bi morali biti ponosni, žal ne zavedajo: »Arhiva? Pa to je staro vino.« ali morda »Kaj to je še sploh užitno?« Jaz pa jim nemalokrat odvrnem: »Pa ste arhivska vina že sploh kdaj poskusili?«. Največkrat je odgovor negativen. Seveda je arhivsko vino za konvencionalnega potrošnika nekaj nepredstavljivega in na nek način tudi razumem, da se bojijo posegati po takšnih vinih, saj niso vsakodnevno v stiku z njimi, saj jih skrbi ravno to, da za svoj denar ne bodo dobili tistega, za kar so plačali. Ampak ali ni to načelo vsakega nakupa nepoznanega vina?

Pri arhivskem vinu se je potrebno znebiti določenih stereotipov, kot so že prej omenjeni pomisleki, da vino zaradi let ni pitno, ampak se dnevno srečujem s svežimi – mladimi vini, ki prav tako niso pitna pa tudi nikoli ne bodo dočakala tako zavidljive starosti. Upoštevati moramo, da je razvoj barve vina zaradi let neustavljivo potekal in je zato vino pridobilo privlačne odtenke zlate barve, včasih barve starega zlata ali celo barve jantarja. Kaj ne zveni že to privlačno? Nemalokrat se moramo zavedati, da bo aromatika določene sorte skoraj popolnoma spremenjena. Ampak saj tudi to ni problem, kajne? Srečamo se z lepim belim vinom, starim morda leto, dve ali tri, ki je zorelo v manjših lesenih sodčkih, vino zaznamuje prijetna aromatika, ki jo je vino dobilo v času zorenja v lesenem sodu, primarna aromatika je zamegljena oz. lepo prepredena z noto lesa, pa v takšnem primeru dostikrat stremimo k prepoznavanju sorte ali vino opisujemo s presežniki za lepo belo vino, ki ga ne definira sorta. Če ste pri vseh ali pri vsaj nekaterih od teh opisov dobili pomislek, ali zastrigli z ušesi, ste že na dobri poti, da brez sojenja in umetnega pričakovanja, vendar z velikim navdušenje, poskusite arhivsko vino!

Arhiva je lahko lepo vino, ki se nedvomno izjemno poveže z izbrano kulinariko, tako kot katero koli drugo vino. Sam sem bil priča dogodku, kjer smo ob izvrstni kulinariki, ob predjedi, dveh glavnih jedeh in sladici uživali arhivske sauvignone in en cabernet sauvignon. Ustrezno slavnostno pogrnjena miza, sproščeno vzdušje, dobra družba in seveda neučakani gostje, da se večerja prične. Pari so si sledili en za drugim, kombinacije so se med seboj povezovale in nadgrajevale, izbor jedi je bil primeren, izbor vin pa prav tako. Epilog: pred širšo publiko nam je uspelo dokazati, da je arhiva še kako primerno vino za spremljavo kulinarike, pa ne samo slavnostne enkrat na leto, ampak večkrat letno, mesečno, tedensko. Zakaj pa ne? Vedno je spoštljivo in pravilno, da si za arhivska vina vzamemo čas in moramo si ga prav tako zase in obroke, ki jih vedno hitreje pojemo za računalnikom. Če ne drugega, nas arhivsko vino prisili, da si zanj vzamemo čas, da se mu posvetimo, ko ga nežno vzamemo iz žametne teme kleti, ga nežno prenesemo in ga začnemo pripravljati, da ponovno zadiha po toliko letih počivanja, da nas ponovno prevzame s svojo lepoto in trenutkom časa, ko je bilo ustvarjeno, da vzbudi spoštovanje do zgodovine in časa, ki sta bila potrebna za nastanek vina, ki nas bo razvajalo in nas vrnilo leta nazaj v njegovo otroštvo. Že vse to bo pričaralo lepši dogodek nedeljskega kosila z družino ali večerje s prijatelji, za katere si vedno težje vzamemo čas. Kaj ni to dovolj, kaj si lahko želimo več?

Še vedno vas nisem prepričal s svojimi občutki, ki me preletijo, ko slišim besedo arhiva ali arhivsko vino? Če vas nisem, vas verjetno tudi nikoli ne bom, dokler se morda ne znajdete v objemu kakšne vinske kleti, kjer počiva arhivsko vino in vas neopazno zastrupi s svojo mogočnostjo in spodbudi želje, da bi ga zaužili, saj temu služi in je temu namenjeno.

Vsi tiski, ki pa prikimavate in delite z mano podobne občutke, ki sem jih na kratko strnil v povedanih besedah, pa se lahko le hudomušno ali celo pomilovalno nasmihate tistim, ki arhivskih vin še niso poskusili ali pa celo (v njihovo in našo škodo) negativno o njih govorijo. Ne dolgo tega sem na dogodku, kjer smo predstavljali poleg mlajših polnitev tudi arhivska vina, slišal tole neresnico: »Mlado vino je kot mlada ženska, lepo, polno energije, razigrano in živahno. Malo starejše vino je kot dama v srednjih letih, že malo umirjeno, bogatejše, uglajeno. Staro vino pa je kot dama v poznih letih, ni dobro, je pa spoštovanja vredno!« To so besede, s katerimi se POPOLNOMA ne strinjam, niti glede vina niti glede nežnejšega spola. Naj vsak uživa v tem, kar mu odgovarja, in naj vsak najde lepoto tam, kjer se po njegovem mnenju nahaja.

Maksimiljan Kadivec