Tudi pred 200 leti (1823) so bile poplave, letina pa slaba …
Vsaka stroka, ki da kaj nase, praviloma spoštuje tudi svoj razvoj skozi čas in ohranja spomin na ljudi, ki so bili vanj vpeti, čeprav jih že dolgo ni več in mlajše generacije niti ne vedo kaj veliko o njih. Med slovenskimi agronomi, ki so se ukvarjali z vinsko trto, je tako ime Ivo Zupanič (1890–1986) iz Vajgna pri Jarenini v Slovenskih goricah. Bil je spoštovana osebnost in sredi sedemdesetih let minulega stoletja se ga je v strokovni in širši javnosti spontano oprijel naziv: nestor slovenskega vinogradništva.
Kdo je bil?
Inženir Ivo Zupanič je veljal za enega najpomembnejših slovenskih vinogradniških strokovnjakov v obdobju med obema svetovnima vojnama. V Mariboru je obiskoval klasično gimnazijo in nato nadaljeval študij na Visoki kmetijski šoli na Dunaju ter na Agronomski fakulteti v Zagrebu. Specializacijo iz vinarstva je opravil na inštitutih v Klosterneuburgu v Avstriji in Geisenheimu v Nemčiji.
Bil je učitelj na mariborski Vinarski šoli, banovinski vinarski inšpektor in ravnatelj kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu, po vojni pa direktor Inštituta za vinarstvo v Mariboru. Veljal je za odličnega predavatelja, iz njegove šole je izšla generacija odličnih vinogradniških in vinarskih strokovnjakov mlajšega rodu.
Več kot 30 let je vodil republiško ocenjevalno komisijo za vino ter organiziral vrsto vinarskih razstav. Pod njegovim vodstvom je leta 1935 nastal priročnik Trsni izbor in vinski tipi v Dravski banovini, napisal je več drugih strokovnih knjig in leta 1969 delo Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric. V njej so zelo zanimivi podatki o vinskih letnikih od leta 1347, podatki iz obdobja med letoma 1811 in 1914 pa so iz kronike Zupaničeve domačije v Vajgnu pri Jarenini.
Prav ti podatki nam povedo marsikaj zanimivega, še posebej v letnikih, kot je letošnji (2023), ki je zaradi ujm in vlage povzročal vrsto dodatnih skrbi.
Ko se nam dozdeva, da doživljamo nekaj novega, nekaj, česar naš spomin in ne spomin najbližjih prednikov ne pomnita, je dobro pogledati v preteklost in tedaj ugotovimo, da so obupni letniki pač sestavni del zgodbe. Tako v Zupaničevi knjigi preberemo, leta 1347 v naših krajih ni dozorelo ne grozdje in ne sadje, podoben je bil letnik 1385, zato pa je letnik 1611 dal veliko izvrstnega vina, ki je bilo posebno močno. Leta 1740 zaradi dolgotrajne zime sploh ni bilo trgatve, za slabim letnikom 1754 sta sledili dve prav tako obupno slabi letini.
Naslovnica Zupaničeve knjige Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric, delo akad. slikarja Janeza Vidica (1923–1996) in pomanjšana naslovnica knjige Trsni izbor iz leta 1935.
Leta 1767 je bilo vino kislo kot ocet; mnogokje je ostalo grozdje kar na trtah, so pa bili letniki 1785, 86 in 87 najobilnejši v 18. stoletju in še vedno dobre kakovosti.
Najslabša oznaka se drži letnika 1805 – najslabše vino, kar ljudje pomnijo, ob trgatvi so morali še trdo grozdje tolči, leta 1813, mokro leto, velike poplave, slaba letina in kislo vino.
Tudi pred 200 leti (1823) so bile poplave, letina pa slaba. Hude poplave so bile tudi pet let pozneje (1827), raztrgalo je ceste in odneslo mostove, uničenega je bilo mnogo žita, a vinski letnik je bil dober. Leta 1850 je bila vinska letina skromna in kisla, poletje deževno s poplavami in točo, jesen je nastopila zgodaj ob trgatvi pa že dež in sneg.
1854 je ob koncu junija v Jareninskem koncu strašna toča uničila vinograde in polja, 1869 je 30. in 31. oktobra zapadlo mnogo novega snega, veliko grozdja je ostalo pod snegom, »berače« je bilo treba krepčati s kuhanim vinom in vročim čajem, trgatev pa je bila kljub temu obilna in dala dobro vino.
1899 je bilo spet bolj mokro leto, vina je bilo malo, ker je »plesnivec« na grozdju (oidij) povzročil veliko škode. 19. maja 1904 je popoldne prihrumela strašna nevihta s točo, ki je je padlo skoraj za 1 pedenj, strašen vihar je pulil drevesa in odkrival strehe, vinski letnik med najslabšimi.
Leta 1914 je huda toča klestila prvič 28. julija in drugič 15. avgusta, neurje je napravilo veliko škode, pridelek pa je bil skromen tako po količini kot po kakovosti.
Življenje torej prinese up in obup, ljudje pa so skozi čas zmogli vztrajati s trto in se ob hudem nadejali dobrega. Tako kot danes. Tudi zato se je prav ozreti kdaj čez rame nazaj in v čtivo Iva Zupaniča, kajti kot je zapisal pesnik Janez Menart:
In vse, kar je bilo, se zdi, da znova bo;
in vse, kar bo, se zdi, kot da je že bilo.
Besedilo: Stane Kocutar
Revija SloVino, vinsko kulinarični trendi, oktober 2023
