Varuhi arhivskih zbirk
Priznam. Ta zapis je nastal pod močnim vplivom vina, starega, a kljub letom zelo mladostnega. Pod vtisi iz izjemne izkušnje s pokušnjo arhivskih vin. Nekaj dni zapored smo se predajali bogastvu vinske zgodovine, shranjene globoko v nederjih kleti. Ne ni bilo prvič, to čast sem imel že večkrat. Čast uživati v izbranih letnikih, živi tekoči zgodovini, izjemnih okusih, barvah in omamnih vonjavah zrelih vin. Vendar je bilo tokrat drugače. Polno presežkov, polno globokih doživetij in raritet. Tudi tistih, ki so običajno nedosegljive, nedostopne in kot take še posebej zaželene. Bila je redka priložnost v miru poizkušati in uživati v redkih letnikih, ki zaradi majhnega števila steklenic na zalogi že več desetletij niso na trgu. Arhivske “bokse” posameznega letnika in sorte se namreč tržno zapre, ko se količina steklenic v njih zmanjša. Vina se umakne iz prodaja in so le še del dediščine, del zgodovine in del spoštljivega ponosa vseh, ki smo kakorkoli povezani s slovensko vinsko zgodbo. Varuhi teh zakladov so nam tokrat omogočili vpogled in doživetje tudi tega, sicer neprodušno zaprtega, zapečatenega dela arhivske zakladnice. Seveda s strokovnim pristopom in z jasnim namenom, da se ovekoveči in za prihodnost zapiše stanje arhivskega vinskega bogastva, kot nas je nagovorilo v letu 2023. Pohvalno in zelo široko. Lastniki se zavedajo pomena zbirke in namenjajo pozornost tudi njenemu delu, ki ni več komercialno aktiven in donosen ter strogo poslovno gledano v primeru zapečatenih boksov predstavlja le vezavo kapitala v nedogled.
Steklenica arhivskega vina vedno nosi s seboj veliko zgodb ali bolje rečeno resnic. Spominov, dogodivščin, zgodovinskih dejstev in primerjav, ter ko pride do prvega požirka, tudi veliko vprašanj. Kako je dozorelo grozdje tistega leta, kakšno vreme je bilo v vinogradih, kaj se je takrat lokalno in globalno dogajalo, kakšna je bila takrat tehnologija predelave vina, v kakšnih sodih in kako dolgo je zorelo, kako je bila steklenica skladiščena, je ves čas ležala, so bil zamašek v matični kleti zamenjani, morda večkrat, kako je zamašek ohranjen, ev. usedline, osuški, kdo je takrat odločal o stilu vina, o tem, katera vina se bodo arhivirala in ne nazadnje kakšni so barva, vonj, okus, pookus, stanje in doživetje požirka takšnega vina?
Tokratno pokušanje je bilo drugačno od običajnih delovnih pokušin, ki jih sicer pogosto izvajamo za naročnike. Bil je globok vpogled v zgodovino. Potekal je individualno in tako popolnoma brez vpliva izmenjave mnenj. Z dovolj časa za okušanje posameznega vina. Čas se je izkazal za zelo pomemben dejavnik. Ne le čas desetih desetletij, iz katerih so bila posamezna vina, in neomejen čas in mir, namenjen posamezni pokušini, temveč tudi čas, ki je vplival na zaznavanje in okušanje istega vina takoj po odprtju steklenice nekaj ur kasneje, naslednji dan, še dan kasneje in še tretji dan po odprtju steklenice. Da takšna vina potrebujejo čas in človeka, ki jih razume in spoštuje. Njihovo bogastvo je izjemno. Poskušali smo bela vina. Njihove barve so navduševale, vse od rumenozelenih odtenkov, do barve rumenega, rdečega zlata, do barve starega zlata, jantarne in elegantne živo rjave barve. Vina so bila na pogled čista, prosojna, brez meglic ali usedlin. Vonji zelo različni glede na letnik in sorto. Nekatera so bila na nos kljub pretečenim desetletjem še vedno sortno prepoznavna. Suho sadje, praženi oreščki, medene in bogate zeliščne note so bile asociacije, ki so pogosto prihajale v ospredje. Manjkal ni značilni arhivski ton, ki so ga starejši mojstri imenovali tudi “firm”. Pri nekaterih letnikih je bila zaznana neverjetna svežina, neverjetna mladostnost in svojevrstna “odpornost” na staranje. Zrele, a še vedno odločne kisline, alkohol ter v nekaterih letnikih nekoliko višje sladkorne stopnje so odlike, ki so vina čez desetletja ohranila živa in jih obdržala v tako dobri kondiciji.
Skupek občutkov po pokušnji: impresivno, navdušujoče, motivacijsko, čudovito, bogato, magično, neverjetno, spoštljivo, ponosno.
Velika hvala in zahvala gre vsem varuhom in zakladnikom, ki so in še skrbijo za širjenje in vzdrževanje arhivske zbirke Ptujske kleti v kateri hranijo vse opisane presežke. Brez njih, vseh generacij teh ljudi, odločevalcev, ki se že več kot sto let in tudi danes močno zavedajo, razumejo, vzdržujejo in spoštujejo kulturo vina, ne bi bilo naše žive vinske arhivske dediščine, ki sega vse do najstarejšega slovenskega vina letnika 1917. Ob Ptujski kleti so takšni varuhi, zakladniki tudi v nekaterih drugih slovenskih kleteh, kjer njihove zakladnice presegajo 100.000 arhivskih steklenic, v kleteh Puklavec Family Wines Ormož, Vinag Maribor, Klet Brda Dobrovo in še kje.
Letniki, sorte in največji presežki
Navdušujoč letniki 1927, 1929, čaroben, začaran in v vseh pogledih ekselenten letnik 1933 (laški rizling) je iz ure v uro pridobival in kot najsvetlejše sonce zasijal šele, ko je bil odprt že več kot 48 ur, 1936, 1937, medvojni letniki 1941, 1943, 1945, povojni 1948, 1950, sapo jemajoč, v več sortah čudoviti letniki 1952, 1955, 1960, 1962, 1963, 1965, 1968, 1970, 1971, 1972, 1979, 1983, ki so veljali za letnike stoletja. Devetdeseta so zgodba zase. Drugačna, sijoča vina z ogromno energije. Letniki 1991, 1992, 1993, 1995, 1998 so bili ob pokušanju v življenjski formi, boljši kot kadarkoli prej. Navduševale so sorte laški rizling, sauvignon, renski rizling, sivi pinot, šipon, zeleni silvanec, beli pinot, traminec, rumeni muškat.
Besedilo: Dejan Baier
Revija SloVino, vinsko kulinarični trendi, oktober 2023
