Z vzklikom »AMERIKA!« v splošni rabi sogovorcu velikokrat ne preveč pritrdilno naznanimo, da nam gre lepo, da stvari dobro stojijo, da smo dosegli cilj, o katerem smo sanjali, skratka sami superlativi. Vsekakor je to povezano z množičnim preseljevanjem ljudi v začetku 20. stoletja, ko je Amerika, oz. bolj točno rečeno Združene države Amerike, veljala za obljubljeno deželo, beg pred siromaštvom in vihrave Evrope, beg v deželo sanj, kjer je vse mogoče in kjer se ne cedita samo med in mleko, ampak tudi kar nekaj vina. Od tam smo Slovenci prevzeli odgovor »Amerika!«, ko nas nekdo vpraša, kako gre.
Trenutno stanje na vinskem trgu v Severni Ameriki pa je vse prej kot lahek sprehod čez travnik, trg je ogromen, konkurenca huda, finančno je bil leta 2022 težak skoraj 110 milijard USD, do leta 2028 pa napovedujejo, da se bo ta številka približala dobrim 145 milijardam USD. Za občutek: Slovenija je leta 2022 v Združene države vrednostno izvozila za 5,45 milijona ameriških zelencev vina.
Tudi Ptujska klet si je že dokaj hitro po rojstvu Pullusa (2007) in preobrazbi sloga vin zadala, da bo uspela na ameriškem trgu. Pot je bila okorna, počasna, začeli smo z nekaj paletami. Ogromno je bilo izobraževanja o Sloveniji, našem vinu, ljubezni do vina. Nekaj, kar je bilo Slovencu samoumevno, je bilo prebivalcu Združenih držav nekaj čisto novega. V prvi vrsti, da je Slovenija samostojna država nekje v osrčju Evrope, nekje blizu Mediterana, starejši se nas spomnijo še iz prejšnje republike, da imamo Slovenci v svoji himni zapisano vino, da praktično ni Slovenca, ki ne bi tako ali drugače odraščal poleg te žlahtne kapljice. To, da pa na slovenskih tleh pridelujemo in uživamo vino dobri dve tisočletji, pa jim je popoln šok! Sledile so promocije, močne marketinške poteze, ozaveščanje in kar nekaj finančne podpore, predvsem pa konstantne kakovosti in prizadevne roke ekipe vinogradnikov iz Ptujske kleti, da je naš kupec čez lužo začel verjeti in zaupati v naše produkte.
Moje bolj aktivno sodelovanje na trgu Združenih držav se je začelo leta 2017, ko sem prvič odpotoval tja in spoznal drugo vrsto kupca, potrošnika, ljubiteljev vina. Prvo prijetno presenečenje je bilo, da stranke ne jemljejo vsega kot samoumevnega, zanima jih, od kod si, kakšna je klima, kakšna je prst, tradicija, koliko časa se s tem ukvarjam, zakaj sem se odločil za poklic vinarja in še nešteto drugih vprašanj, ki se kar ne končajo, kot pri zvedavem otroku, ki ga zanima vse in se mu z vsako razlago porodi novo vprašanje. Torej neizmerno zanimanje za vino kot takšno. Ko preidemo na tekoči del, se začne opazovanje: barva, vonjave, okus in tekstura. Nekaj trenutkov tišine, da kupec (buyer: oseba, ki v restavraciji, trgovini ali drugod v osnovi skrbi za segment vina in žganih pijač) poveže, kar je slišal, in tisto, kar se iskri v kozarcu. Ko se zgodi preplet vseh teh stvari, se začne debata o poslu. To je druga stvar, ki jo cenim pri kupcih v ZDA. Ne bojo preveč ovinkarili, še vedno bodo v veliki meri ostali pred tančico prijaznosti in uglajenosti, ampak boš takoj dobil iskreno informacijo, ali to »paše« v njihov nabor, ali bo stranka s priporočenim vinom zadovoljna ali ne. Lahko je vino odlično v vseh pogledih, lahko je kupcu celo všeč, ampak on pozna svoje stranke in on skrbi za ime lastnika določenega gostinskega obrata in ali bodo stranke zadovoljne z izbiro in priporočili osebe, ki je zadolžena za nabavo. Morda ima Slovenija to prednost, da nas ni povsod veliko, ampak smo vseeno prisotni, in tudi v ZDA in na svetovnem vinskem zemljevidu vedno bolj prepoznavni. Vseeno pa je kupcem všeč, da lahko s slovenskimi vini dosežejo določeno mero ekskluzivnosti in mističnosti na svojih vinskih kartah, saj generalno vseeno nismo tako razširjeni.
Pred dobrimi 15 leti, ko se je začela graditi zgodba vin Ptujske kleti, smo začeli z vini blagovne znamke Pullus (terroir selection – bela etiketa). Čista, sortno prepoznavna vina, živahnih kislin, prijetne in navdušujoče sadne aromatike, brez dodatka lesa, navojni zamašek. Z vsem, kar takrat ni veljalo za tradicionalni vinski svet. Ampak izkazalo se je, da je bilo storjeno prav! V začetku je seveda prednjačil sauvignon, to je tista sorta, ki nam je odprla vrata v marsikateri izvozni trg predvsem zaradi tega, ker je bila v tistem času evforija sauvignona, predvsem z veliko spodbudo novozelandskih, a kaj kmalu ga je začela dohitevati sorta, ki na domačem trgu zadnja desetletja prejšnjega tisočletja ni dosegala velike slave – SIVI PINOT. Sicer smo za ameriški trg uporabili ime naših zahodnih sosedov Pinot Grigio, ki je v Ameriki že imel zgrajen trg vina predvsem na račun italijanske diaspore, a v ne preveč čislanem pomenu, čeprav so v ZDA poznali tudi vino Pinot Gris, ki pa je bil za poznavalca znak kakovosti. Čeprav govorimo o isti sorti, je bil način pridelave nekoliko drugačen. Tudi naš je precej izstopal, t. i. ramato, sivi pinot z višjo barvo, z nekoliko podaljšano maceracijo, da smo mu dali nekaj barve, teksture, predvsem pa ga ločili od kolegov, da smo nakazali, da je to tudi sivi pinot, ampak iz Slovenije: da grozdje vsebuje barvo, da vino še vedno ni rose in druge akrobacije, ki smo jih izvajali čez leta, da lahko v zadnjih letih v ZDA s ponosom prodamo med 70.000 in 80.000 steklenic sivega pinota, kar po drugi strani predstavlja okoli 40 % celotnega izvoza v ZDA. Nekje po letu 2018 smo v ZDA poslali prvo naročilo Haložana. Enostavne bele štajerske zvrsti, ki doma še marsikje predstavlja najboljšo polovico ŠpriCar!-ja (kar nekaj jih lahko najdemo, ki pred njim vihajo nosove), tam prek pa so ga sprejeli z odprtim srcem, žejnih ust in polni navdušenja, saj so ugotovili, da v prvi vrsti za isto ceno dobijo 33 % več (primerjava buteljčne polnitve v primerjavi z litrsko), da je steklenica Haložana ena najbolj okoljevarstvenih steklenic, saj glede na svojo težo (dobrih 400 g) vsebuje kar 1000 ml vina in tako Američanom predstavlja še dodatno spodbudo, ker tako vročekrvno spodbujajo okoljevarstvo in trajnostni razvoj, v nobenem primeru pa litrske steklenice ne enačijo s kakovostnim razredom vina, no vsaj tiste mlajše generacije, ki niso zaljubljene izključno v cabernet in chardonnay iz Kalifornije.
Tudi kar se tiče cen, je politika nekoliko drugačna kot pri nas. V ZDA poznajo tridelni sitem, kar pomeni, da najprej potrebujemo uvoznika, uvoznik proda vino naprej distributerju, distributer specializiranemu trgovcu, vinoteki ali restavraciji, šele nato pride do gosta, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo hvaležni pivci naših vin za steklenico Haložana v povprečju odšteli 15 $, za steklenico vin blagovne znamke Pullus pa povprečno 17 $. Verjetno se nekateri sprašujete, kdo bi dal toliko denarja za takšna vina. Mi pa lahko le s ponosom in toplino v srcu povemo, da se jih najde kar nekaj, na koncu pa še povejo, da so to odlična vina, ki trdno stojijo za razmerjem med kakovostjo in ceno.
Po kar nekaj letih garanja, potovanjih v ZDA, predstavljanjem naših vin, da smo danes lahko prisotni v več kot 30 zveznih državah, lahko rečemo le – AMERIKA!
Besedilo: Maksimiljan Kadivec
Revija SloVino, vinsko kulinarični trendi, oktober 2024
