Vino prve trgatve najstarejše trte letnika 1987 ne velja več za izgubljeno
Prvič javno o dragocenem darilu v reviji SloVino
Po letih revitalizacije najstarejše vinske trte, ki so jo na pomlad leta 1980 začeli mag. Tone Zafošnik, mag. Anton Vodovnik in mag. Gustav Matis, so pet jeseni pozneje poskusili njeno prvo grozdje. Leta 1986 ga je bilo že toliko, da se je porodila ideja o tem, da bo treba prihodnjo jesen na Lentu organizirati povsem pravo trgatev. Leto je bilo kmalu naokoli in pomlajena žametovka se je ob skrbni negi obdala z zavidljivo količino grozdja.
Prišla je jesen – seveda, to so bili časi, ko se je grozdje obiralo še jeseni, tedanja Toplotna oskrba Maribor pa je tistega leta v vrtcih, šolah in v bolnišnici radiatorje ogrela že zadnji dan septembra – in v mestu je potekala prireditev Cvetje – sadje – Vino. V programu je bilo zapisano, da »v petek, 2. oktobra 1987, ob 16. uri vabijo na Lent na prvo trgatev štiristoletne žametovke na prikaz trgatve – bratve z ljudskimi običaji. Na voljo bodo tradicionalne dobrote in vinski mošt, za zabavo bo poskrbel ansambel Strip«.
V ožjem organizacijskem odboru so se dogovorili o poteku trgatve. Tedaj 43-letni Vinagov enolog Jože Protner je v združbo bračev povezal člane KUD France Marolt iz Malečnika, ki so v skladu z domačimi običaji in po vzoru, ki ga je v knjigi Praznično leto Slovencev zabeležil etnolog dr. Niko Kuret, pripravili trgatev. Malečniški brači – prvič v tej vlogi – so na Lent prispeli s konjsko vprego, brentami, škafi, kadmi in obilico dobre volje.
Trgatev se je začela in tehtnica je pokazala, da so s stare žametovke obrali natanko 60 kg grozdja, ki je vsebovalo 17 odstotkov sladkorja. Že pred tem je bil dosežen dogovor o predaji pridelka, predelavi in negi mošta oz. vina vinarskemu podjetju Vinag. Posebno pogodbo so podpisali: gospodar trte, predsednik skupščine občine Maribor-Rotovž Branko Smole, skrbnik mag. Tone Zafošnik in v imenu vinarjev direktor podjetja Vinag Franjo Jager ter enologa Franci Železnik in Mile Trstenjak. Pogodba, ki je v originalu ohranjena, v četrti točki govori tudi o tem, da bodo pridelek vina v mini stekleničkah vinarji predali gospodarju, ki »za svoje potrebe lahko obdrži desetino«.
Trgatev, za katero so obljubili, da ne bo zadnja, se je z zabavnim podaljškom končala globoko v mraku prvega oktobrskega petka leta 1987 – in se zapisala v zgodovino.
Marljivi Vinagovci so svojo nalogo opravili, donegovali nekaj manj kot 40 litrov vina in leta 1988 napolnili 150 četrtlitrskih stekleničk vina, ki je bilo uradno ocenjeno pri komisiji Kmetijskega zavoda Maribor (Reg. št. MB129/87) in je vsebovalo 11.3 vol. % alkohola.
Zaznamek o pokušini najdemo v Večerovi rubriki Dionizijev hram 18. marca 1989, ko Branko Avsenak (Dionizij Amfora) zapiše, da je »pred gostilno Stara trta na Lentu in v njej potekalo majhno slavje. Tone Zafošnik, varuh najstarejše trte, kar jih poznamo, je [10. marca] obrezal znamenito in častitljivo žametovko … potem pa je bila v gostilni strokovna degustacija lanskega letnika [1988] … „Meni se je vino zdelo boljše kot predlansko (1987), ki so ga shranili v stekleničkah – apotekarskih, kot zdravilo,“ v nadaljevanju še doda: »Poskusili smo tudi žametovko s te trte letnika 1987 – je že lepo zrelo …“«.
Po tem zapisu se za vinom prve trgatve izgubijo sledi. Sam sem imel priložnost videti le prazno stekleničko s komajda prepoznavno etiketo. Nekako smo se sprijaznili, žal tega vina ni več.
Potem pa nenaden in nepričakovan preobrat.
Ko sem 20. aprila letos mariborskim radioamaterjem pomagal pri izvedbi slovesnosti ob 100-letnici začetka njihove dejavnosti v našem mestu, je ob koncu pristopil gospod in povedal, da mu je bila prireditev všeč in da bi mi rad nekaj podaril. Kot je pri tem običaj, sem se branil, a je vztrajal, da to resnično želi, meni pa zanesljivo ne bo žal …
Izmenjala sva telefonski številki in v torek, 28. maja, se je z vespo pripeljal pod Pekrsko gorco z majhnim kartonskim paketom. Nekoliko hudomušno ga je odprl in iz varovalnega omota zmečkanega časopisnega papirja previdno izvlekel stekleničko s tekočino barvnega tona, ki me je nekoliko spomnil na neoksidiran baker.
Šele, ko mi jo je izročil, sem se zavedal, da se je zgodilo nekaj neverjetnega – v rokah držim stekleničko vina prve trgatve najstarejše trte letnika 1987 z zaporedno številko 26/150 in odlično ohranjeno etiketo in jasno čitljivimi podatki.
Gospod Rudi Osonkar z Mediča nad Kamnico mi je povedal, da jo je dobil od svojega brata, odličnega mizarja, ki je v devetdesetih prenavljal tudi stavbno pohištvo Narodnega doma v Mariboru. Tam naj bi jo dobil v dar za dobro opravljeno delo. Podatek je zelo verjetno točen. 150 stekleničk vina je našlo pot do različnih naslovov. Zelo malo jih je ostalo zaprtih in kdo ve, ali še kakšna s tako dobro ohranjeno opremo.
Gospod Osonkar ni želel plačila, saj mi je stekleničko namenil, kot je že povedal na radioamaterskem jubileju, za darilo.
In zdaj?
Njeno zgodbo ste prebrali prvi, saj je bila namenoma zapisana za revijo, ki jo držite v rokah. Gotovo pa ne bo ostala pri meni, sodi namreč nekam drugam – v Muzej najstarejše trte.
Med pisanjem tega besedila se mi je utrnil tudi najboljši možni datum, ko bi jo veljalo predati v hrambo muzeju – 2. oktobra 2027 ob 16. uri. Do minute natančno 40 let po tistem, ko se je začela prireditev, na kateri je bilo obrano grozdje za njeno vino.
Seveda v družbi darovalca, Malečniških bračev in še koga iz zasedbe tistih, ki je leta 1987 začela to žlahtno in srčno zgodbo.
Besedilo: Stane Kocutar, skrbnik trte
Revija SloVino, vinsko kulinarični trendi, oktober 2024
