Od 1. do 26. cvičkove princese – zgodba matere in hčere
Ko prebiram Pavčkovo Hvalnico cvičku, se vedno znova zavem, da v teh verzih ni le poezija, temveč vizija. Cviček ni vino iz prestižnih kleti, temveč vino, ki živi z ljudmi. Ni namenjen le izbranim, ampak vsem – kot pravi pesnik. In ravno v tem je njegova moč: v skromnosti, ki skriva bogastvo. Čeprav ni »za maše«, pa je vino, ki vedno paše – ker je naše. Je družbeno, ljudsko, a hkrati plemenito. Pivcu in pevcu se prileže, jezik in srce razveže ter s svojo lahkotnostjo širi veselje in toplino. Prav ta dvojnost – preprostost in posebnost – ga dela unikatnega v svetu.
Cviček je vino, ki ga ne najdemo v starih zapisih o rimskih gostijah ali v mitih o grških simpozijih. Njegova zgodba se piše tukaj, na Dolenjskem, kjer je postal simbol ponosa, identitete in vztrajnosti. Prav v teh vinogradih pod Gorjanci se je pred več kot dvema desetletjema začela tudi zgodba cvičkove princese, ko je krono kot prva prejela moja mami Lea-Marija Colarič Jakše. Danes to zgodbo nadaljujem njena hči Ajda-Lea, kot 26. cvičkova princesa.
Krona, ki je hkrati začetek in nadaljevanje
Ko je moja mama Lea-Marija Colarič Jakše leta 1999 postala prva cvičkova princesa, je s svojo toplino in predanostjo odprla poglavje, ki traja še danes. Kot deklica sem jo občudovala, ko je z žarom pripovedovala zgodbo o cvičku. Danes kot 26. cvičkova princesa to zgodbo nadaljujem jaz. Med nama je poseben most – ona kot prva, jaz kot šestindvajseta. Njena ljubezen do cvička je v meni zasejala željo, da bom nekoč sama stopila na to pot. Ko sem prejela krono, sem vedela, da ne pišem nove zgodbe, temveč nadaljujem družinsko zgodbo, ki jo gradimo že generacije. Ob strani sem imela tudi očeta, Matjaža Jakšeta, nekdanjega predsednika Zveze društev vinogradnikov Dolenjske, ki me je učil, da je vsaka trta zgodba zase, da jo je treba poslušati in negovati. Takrat sem prvič razumela, da vino ni samo izdelek, temveč pripoved, dediščina in del identitete.
V družini Jakše so vinogradi vedno pomenili več kot delo. Zame so vonj zemlje, pesem trgatve in veselje ob skupnih trenutkih. Jeseni, ko zaslišim klopot preš, vem, da prihaja čas, ko se rojeva nekaj novega. Ne le vino, temveč tudi spomini, zgodbe in občutek povezanosti.
Poslanstvo cvičkove princese
Kot profesorica slovenščine in nekdanja televizijska novinarka sem življenje vedno povezovala z besedo, kulturo in zgodbami. Ni pa zgodbe, ki bi jo pripovedovala s takšnim ponosom kot zgodbo o cvičku.
Biti cvičkova princesa je veliko več kot le nositi krono in širše od same promocije vina. Gre za poslanstvo – ozaveščati o dediščini, povezovati ljudi, mlade spodbujati k sodelovanju in pokazati, da je prihodnost vinogradništva odvisna prav od našega angažmaja. Naloga cvičkove princese je večplastna – predstaviti vino, ki je slovenska posebnost, a opozarjati tudi na pomen vinogradniške kulturne krajine, ki je zaradi družbenih sprememb ogrožena. Ta krajina je naše ogledalo, spomin in dediščina. Pavčkove besede, da cviček »duši in telesu streže«, so zame vodilo: vino nas ne povezuje le ob mizi, ampak gradi skupnost, identiteto in pripadnost. Moč cvička ni v prestižu, ampak v pristnosti. Je vino, ki ga morda ne spremlja blišč mednarodnih etiket, a ima nekaj, kar ga dela večjega – svojo pristnost, svojo ljudskost in svojo moč povezovanja.
Pogled naprej
Od prve do 26. princese se ne povezujeta le dve generaciji – povezuje se tradicija in prihodnost, mati in hči, vino in beseda. Najina zgodba je dokaz, da se vrednote, ki jih nosi cviček, ne izgubijo, ampak se z vsakim novim rodovom krepijo.
Naj cviček še naprej ostane vino, ki »teče v litre, zibke, ritke, teče v misli, brhke, bridke«, kot je zapisal Pavček. Naj ostane vino, ki gradi skupnost, nas povezuje in nam daje zavest, da imamo v svojih vinogradih pravo bogastvo.
Zame je cviček več kot vino. Je pesem, ki jo je pred 26 leti začela moja mama kot prva princesa, danes pa jo sama nadaljujem kot 26. princesa. In v tej pesmi se skriva vse – tradicija, družina, ljubezen do zemlje in prihodnost Dolenjske.
Z ljubeznijo do trte, spoštovanjem do tradicije in vero v prihodnost želim zgodbo o cvičku širiti še dlje – kot princesa, a predvsem kot hči zemlje, ki jo ta kaplja najbolje opisuje.
Besedilo: Ajda-Lea Jakše
26. cvičkova princesa
Revija SloVino, vinsko kulinarični trendi, oktober 2025
