Postavljanje klopotca zaznamuje bližajočo se jesen

KLOPOTEC ODGANJA PTIČE IZ NASOVE
Na prijetnem in veselem etnološko obarvanem druženju pri turistični kmetiji Marko se je zbrala praktično cela vas, prišli pa so tudi sosedje…
Podobno kot že vrsto let na zadnjo avgustovsko soboto, je tudi tokrat bilo izjemno veselo in zanimivo na enem najvišjih vrhov apaške občine, v Nasovi.

Ob tamkajšnji turistični kmetiji „Marko“, s katere lahko na eni strani občuduješ praktično celotno Apaško polje z reko Muro in sosednjo Avstrijo v ozadju, na drugi strani pa Ščavniško dolino in nekoliko severozahodno še Sveto Ano, so namreč domačini poskrbeli za zanimivo etnološko barvano prireditev – postavljanje klopotca. V Nasovi, kjer so se zbrali praktično vsi krajani Nasove ter mnogi sosedje, je postavljanje klopotca nekaj posebnega, saj ga je uigrana ekipa vaščanov, v spremstvu harmonikarja (Boris Koler) na prizorišče pripeljala z 52 let starim traktorjem Antona Holzeferja. Toda malo je manjkalo, da vse skupaj niso odpeljali mimo, a so se domačini Markovi le spomnili, da mogoče „delavci“ imajo suho grlo. Zato so jim kar na cesti, v spremstvu glasbene skupine „Vzpon“ (za slednjo mimogrede igrata tudi Markova sina Mitja in Matjaž), morali „namočiti“ z dobro domačo kapljico. Šele takrat je vse šlo kot „namazano“, saj je dobro uigrana ekipa vse skupaj brez težav zložila na že postavljeni drog, kjer je najtežje delo pripadlo tistemu na vrhu (Stanko Jaušovec). Že pred tem je gospodinja Irena morala s svinjsko mastjo nekoliko podmazati občutljive dele klopotca. Veseli dogodek, ki je nekakšen znanilec prihoda jeseni, je spremljalo veliko ljudi, in ko je vse bilo končano se je množica preselila za mize omenjene turistične kmetije, kjer so jim ponudili mnoge domače dobrote, po katerih turistična kmetija Marko na daleč slovi. In dolgo v noč je omenjena perspektivna glasbena skupina skrbela za veselo zabavo, le gospodar Vlado Marko nam je žalostno razlagal, da nedavno neurje s točo ni prizaneslo niti njim v Nasovi. Sami namreč obdelujejo vinograd z okoli 5000 trsi, in tako običajno pridelajo nad 10.000 litrov vina. Letos pa naj bi ta bila za dobro polovico nižja.

Sicer pa, vse od praznika Marijinega vnebovzetja oz. Velikega šmarna ali velike maše (mimogrede je to tudi farni praznik Apač in s tem Nasovčanov), pa vse do začetka šolskega leta, že od nekdaj po nekaterih vinorodnih območjih Slovenije (zlasti Podravska vinorodna dežela), postavljajo na visoke drogove klopotce, ki naj bi z ropotom odganjali ptiče in vse druge nadloge, ponekod verjamejo, da tudi točo. V tem času je izjemno živahno po vinorodnih Radgonsko – kapelskih, Ljutomersko-ormoških ter Prekmurskih goricah, saj se postavi veliko klopotcev. To so tudi dnevi, ko se po eni strani naznanja, da prihaja jesen, po drugi pa, da grozdje začenja zoreti in da prehaja v tretjo fazo svojega ‘razvoja’. In zato, predvsem na Štajerskem, Halozah, Prlekiji in Prekmurju ima skoraj vsak vinogradnik, ki da nekaj nase, v svojih goricah klopotec. Nekateri izmed teh pa celo tekmujejo v tem kateri bo imel večjega, oz. kateri bo odgnal več ptičev, ki so menda tudi vedno bolj ‘pametni’. Slednji pa so tako v zadnjem času posebej še “ogroženi”, a kljub temu ne preveč lačni, od topov, ki jih tudi ob klopotcih, večji vinogradniki nastavljajo v svojih vinogradih. Postavljanje klopotcev je v zadnjem času postala prava turistična atrakcija in veliko je krajev, kjer ob postavitvi klopotca pripravijo pravo rajanje.

Sploh pa so klopotci pomembna znamenitost Slovenije. Zato je v poznem poletnem času v naših vinogradih zelo lepo, ko že veselo pojejo klopotci, ki si jih vinogradniki večinoma postavijo ob velikem šmarnu ali na Jakobovo in jih spet snamejo za Martinovo. Klopotec je naprava ali zvočilo, ki je verjetno slovenskega izvora, kot trdi tudi nemški etnolog Leopold Kretzenbacher. Nekateri pa trdijo, da so ga prvi postavili Francozi v 18.stoletju, in to na njivah. Torej ne v vinogradu. Marsikdo se najbrž vpraša, kakšen smisel ima danes postavljati klopotec, ko pa vemo, da se ga tudi ptiči več ne bojijo oziroma se sčasoma navadijo na njegov klopot. Tako je glede svojega temeljnega poslanstva pravzaprav neučinkovit. Toda klopotec je v svojem času, odkar ga poznamo, postal tako priljubljen in nepogrešljiv del krajine, kjer je doma in ga vidimo kot zaščitni znak naših vinogradov. Klopotčeva pesem je nekaj posebnega, najbolj pa je kot rečeno znana v Slovenski goricah in Halozah, manj na Dolenjskem in Beli Krajini in še manj na Primorskem. Klopotce poznajo tudi na avstrijskem Štajerskem in Hrvaškem Zagorju. Toda ime so ohranili po slovenskem izvirniku, zato mu tudi Avstrijci pravijo klapotez.

Klopotec je sestavljen iz mnogih delov in vsak ima natančno opredeljeno funkcijo, zato tudi ni vseeno iz kakšnega lesa je narejen. Stolček je tisti del, ki drži gred, in ker je v obliki stola, nosi to ime. Biti mora iz močnega trdnega lesa, ponavadi iz bukovine, hrasta ali jesena. Na gred, za katero je najboljši akacijev les,izvrtajo luknje, v katere pritrdijo kladivca ali macleke. Kladivca morajo biti razporejena tako, da nikoli na udarita po dve hkrati. Zanje je najboljši hruškov les. Macleke držijo viličice iz hrastovega ali bukovega lesa. Kladivca udarjajo po deski- najboljša je iz kostanjevega ali češnjevega lesa-, deska pa visi na verižici. Klopotec ima tudi rep, da se lahko obrača po vetru; navadno je iz brezovih vej. Vetrnice so najboljše iz topolovega lesa, ker ni pretežak. Haloški klopotec ima šest krako vetrnico, slovenjegoriški pa štiri krake. Posebno veliki klopotci imajo tudi zavoro, da jih ob prevelikem vetru ustavijo, sicer bi se lahko uničili. Nekateri klopotci so tudi okrašeni z umetelno izrezljanimi figuricami…
Besedilo in foto: (O.B.)

NASOVA ŠTEJE 189 PREBIVALCEV

Nasova je vasic s približno189 prebivalci v okoli 60 hišah, ki leži južno nad Apaškim poljem, na nizkem razvodnem slemenu med reko Ščavnico in Plitviškim potokom. Na slemenu so tudi sadovnjaki in njive, nižje na pobočju pa mešani gozd. Nasova je razdeljena je na 4 dele. Zgornja, srednja, spodnja in del, ki ima nenavadno ime Mala Amerika, to je staro ime za ta del, saj v njem prebiva le 11 ljudi v treh hišah. Skozi pelje panoramska cesta, ki je povezana z Avstrijo. Naši predniki so se v Nasovi preživljali večinoma s kmetijami. V današnjem času se je to precej zmanjšalo, ostalo je le 5 večjih kmetij. V tej majhni vasici je bilo v preteklosti veliko „muzikantov“ in to število še vedno raste. Prav nasovski muzikantje so zelo pomembni za nastanek " Pihalnega orkestra Apače ", ki ima zelo dolgo tradicijo 120 let. In vse to se je začelo takrat, ko so se nasovski "pubeci" odločili igrati na porokah, veselicah…
(O.B.)