Na 18. martinovanju v Gornji Radgoni več tisoč navduenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov.
ANDREJ IFRER JE ZAPEL ZA PRIJATELJE
Čeprav v vinskih kleteh oz. v sodnih e nekaj časa vre, ko se sladki mot nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to ťuradnoŤ dogaja ele v ťMartinovem tednuŤ, ko po tevilnih, zlasti vinorodnih, mestih in krajih pripravljajo tradicionalne ťMartinove prireditveŤ. In ena taknih, pravzaprav ena največjih na severovzhodu drave, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembneja slovenska vinogradniko – vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mot tudi uradno spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (18. po vrsti) martinovanje, ki je pritegnilo tisoče veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..
Radgonsko martinovanje, ki bo mnogim ostalo v lepem spominu, je letos drugič potekalo na Kerenčičevi ulici (Spodnji gris), med reko Muro in zgradbo sodiča, torej tik pod kletmi Radgonskih goric d.d., kjer so obeleili 160-letnico Zlate radgonske penine, pripravili pa so ga Občina Gornja Radgona, Kultprotur, Radgonske gorice d.d., in Drutvo vinogradnikov Radgonsko Kapelskih goric. V programu, ki se je začel e ob sredi dopoldneva, in kjer so mnoice obiskovalcev skozi celodnevno dogajanje videli marsikaj zanimivega ter popili na tisoče litrov lahtne kapljice ter pojedli stotine kilogramov kulinaričnih in Martinovih dobrot, je gotovo vsakdo nael nekaj zase. Poleg bogate kulinarične in vinske ponudbe ter izdelkov domače in umetnostne obrti, ki so jo jih ponujali na posebnih stojnicah, je bila organizirana tudi vonja s turističnim vlakcem.
V osrednjem programu, ki ga je povezoval humorist Roman Marič Pepek z brega, je bil nastop Andreja ifrerja, ki je zapel za vse prijatelje v Gornji Radgoni. Pred in po opravljenem krstu novega vina, ki so ga izvedli člani Drutva vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric (Jaka Zorko, Stanko Kaučič, Anton Roman, kletar Otmar Babič in harmonikar Janez Perko) so mnoice obiskovalcev zabavali člani domačega ansambla Mladih 5, zraven pa so bili tudi Radgonski saksofonisti – Take Nine Orchestra… Prisotne sta pozdravila tudi direktorica Kultprotura Norma Bale ter predsednik Drutva vinogradnikov Radgonsko Kapelskih goric Milan Kolarič, seveda pa niso manjkale niti kronane glave, na čelu s Slovensko vinsko kraljico 2012 Martino Bakovič ter vinsko kraljico Radgonsko-Kapelskih goric Jernejo Jančar.
Martinovo je jesenski pust
Te dni obeleujemo e enega sv. Martina. Martinovo je v Sloveniji priljubljen praznik, ki ga večina praznuje ob koncih tedna, na soboto in nedeljo, manjina pa tudi na sam praznik, ki je letos prav v nedeljo, 11.11. Po ljudskem reku je Martinovo jesenski pust. Sveti Martin sam pri tem nima delea, v knjigi Praznično leto Slovencev razlaga narodopisec Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, je starejega izvora. Postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in ege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani naega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K temu so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma e. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mot se je e spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je e zgodaj pridruila gos: po vsej verjetnosti je bila to daritvena ival, pie Niko Kuret.
Sicer pa legenda o sv. Martinu pravi, da je spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Posledično naj bi se okrog Martinovega mot spremenil v vino. Nekoliko kasneja legenda o goseh pa govori o tem, kako so gosi izdale sv. Martina, ki se je med njimi skrival, ko so mu hoteli sporočiti, da je bil izvoljen za kofa. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti umreti. S to legendo so ljudje skuali razloiti upodobitve gosi, dodane podobam svetnika. Najbolj značilna praznična jed je tako prav gos, ob njej pa pijejo vino. Martin Tourski se je rodil oktobra leta 316 v Sabariji, dananjem Szombathelyju, na Madarskem. Stara sta bila pogana, Martin pa je proti njuni volji pri dvanajstih zaprosil za sprejem med katehumene. Ko je bil star 15 let, je stopil v dravno vojsko in postal častnik gardne konjenice. e v tem času so ga hvalili zaradi njegove skromnosti in izredne ljubezni do blinjega.
Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amisensu presekal svoj častniki plač in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plačem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni. Martin se je poslovil od cesarske slube in se napotil k kofu Hilariju v Poitiers, kjer je nekaj let kasneje prejel maniko posvečenje in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. Leta 371 je bil namreč izvoljen za kofa v Toursu. Povsod so govorili o moči njegovih čudenih ozdravljenj, izganjanja duhov in obujanja mrtvih. V znamenje, da je ostal zvest svojemu pojmovanju evangelija, je tudi pri boji slubi raje sedel na navadnem stolu kot na oblazinjenem kofovskem sedeu. Največje veselje mu je bilo, da se je lahko pogovarjal z ljudmi v svoji kofiji. Kmalu po njegovi smrti, 8. novembra 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov – nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniko čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem, tudi v Sloveniji. Je namreč pripronjik vojakov, pastirjev, reveev in suknarjev…
Besedilo in foto: O.B.
