Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediki vinogradniki, je pravi praznik
Podobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in je potrebno čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt postavilo prvič, in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti ter tik ob Čolnikovi domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi“ pa sta opravila aktualni predsednik Marjan Farasin in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.
Slednji nam je povedal, da „klopotec ni samo tehnična, temveč predvsem slovenska kulturna dediščina, ki jo v zadnjem času ponovno mnoično obujamo in ohranjamo. Do druge svetovne vojne je mejnik postavljanja klopotcev predstavljal čas, ko se je gospodar, lastnik vinograda, odločal, ali bo dal viničarju odpoved ali ga bo obdral še za bodoče obdobje. Tako se je veselje povezovalo s strahom viničarjev, ki so obdelovali vinograde. Prav zato je po odpravi viničarskih odnosov postavljanje klopotcev za dalj časa zamrlo. V času viničarskih odnosov je dogodek postavljanja klopotca opisal upnik v Slovenskih goricah Leopold Volkmer, in sicer leta 1797 v socialni pesmi Tolaba enega "vencerla" ali viničarja. V tej pesmi iz leta 1797 je tudi prvič v rokopisu omenjen klopotec v slovenskem jeziku“.
O slovenskem klopotcu sta med drugim pisala Drago Korade in Drago Medved, ki v knjigi Vinski brevir predstavlja dvig klopotca kot kulturni in druabni dogodek, ki naj v slovenski duši in zavesti krepi ljubezen do matere zemlje in naših prednikov. Po stari šegi ali navadi so zraven klopotca postavljali čuvaje vinogradov, ki so jih v Slovenskih goricah imenovali ovtarji. Ovtar je bil nekakšen zaupnik vinogradnikov, da bo zvesto čuval njihove zoreče gorice. Klopotec ni zgolj strašilo za ptice, saj so tudi one del prirode in del ivljenja vinogradnika. Skozi čas je klopotec postal naša etnološka znamenitost in lep simbol slovenskih vinskih goric, saj nam naznanja jesensko lepoto, ko s klopotanjem poje pesem svojo.
Sicer pa benediški klopotec stoji ob Čolnikovi hiši in znameniti cerkvi sv. Treh kraljev nad Benediktom, kjer raste lahtna vinska trta, stara več kot 400 let, sorte modra kavčina ali ametna črnina. V spomin na znamenitega naprednjaka in zavednega rojaka Dominika Čolnika (1830–1893), ki je v 19. stoletju imel veliko posestvo z manjšim dvorcem v blinji dolini potoka Drvanja, so cepič poimenovali Čolnikova trta. Ob njej vsako leto pripravijo slovesno rez, trgatev in še kakšno praznovanje, sedaj tudi postavitev klopotca. Zraven sicer rasteta tudi radgonska ranina, avtohtona sorta Radgonsko-Kapelskih goric, ter Slovenjegoriški klinton, star več kot 80 let. Sicer pa ne gre prezreti, da je prvo ledeno vino na svetu sploh bilo pridelalo ravno pri Čolniku v Benediktu, in sicer davnega leta 1859. Istega leta se je to zgodilo tudi nekje v Nemčiji, o čemer so takrat mediji veliko poročali, o Benediktu pa ni bilo govora…, mnogi pa tega še niti danes ne vedo!
Besedilo: O.B.
